Srpan Že dan za gorami se svita, in veje že jutranji hlad, v meglo še dežela zavita, in sanja še stari grad. Na daljnem, zbledelem tam vzhodu iz noči mladi dan krvavi, po ranem, po vetrnem svodu oblaček vesel se podi. Ah, kdaj šele, mila, iz pernic izvabi te zlati dan in tja mimo nun svetovernic, kjer beli blešči samostan?