ah (801-900)

-- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- ”	Ah,	samó takó ne!... Da bi mi očitala karkoli, --	A
tavajoči v tesnobi in trenotku, ne moremo razumeti?	Ah,	izpraskal bi to okroglo, rumeno, topo strmeče	A
bolečin, v kulturni laži. . / . / stran 30 . /	Ah,	da bi bila vsaj kulturna laž!Ampak tukaj ni	A
Gospod svetnik je zavzdihnil. ”	Ah,	žalostno je, kajti človek ne ostane zmerom na	A
upognjeni hrbet in čelo se mu nabira v gube. ”	Ah,	no!“ vzdihne mati.”Tako je božja volja.	A
umreti bi bil moral z njo, ali pa jo pozabiti.	Ah,	in tako kratka je bila tista doba!Te dni, ko	A
V tisti dobi, veste!	Ah,	da ste slišali, kako lepo je govoril! Ženske	A
on že ve, saj bo kmalu voditelj naroda. --	Ah,	težko je, težko, uvaževati ... praktične ... razmere	A
ne pojde za mojim pogrebom. Razumem ga komaj;	ah,	ne dosežem pa ga najbrž nikoli!“ Vzdignil	A
”Nisi.“ ”	Ah,	nisem je ranil, samo omazal sem jo!In kako se	A
na prste in o priliki mu deseterno povrnem...	Ah,	jaz bi ne hotel biti hinavec, kakor so hinavci	A
kadet Milavec. Kdo je bil ta kadet Milavec?	Ah,	kaj do imena!Saj ne vem, če je imel mater, ki	A
Kako? Kje?	Ah,	ta apetit!Da bi tega ne bilo!	A
Zdaj pa so rame svobodne, ni več bremena.	Ah,	ni več bremena! ... Toda rame se niso mogle odpočiti	A
Izpustil je njene roke in se je zasmejal. ”	Ah,	to!Zato si huda name, Hanca?	A
širile in naposled se je zasmejal razposajeno. ”	Ah	... glej!... Ne bil bi si mislil, da si tako premeten	A
namesto velikega, življenjavrednega truda ... Ali	ah,	v srcu samem je slaboča, ni krivde ne vzroka	A
posebno še ta drobni, tenkozvonki glas in,	ah,	te rdeče, ljubezen žehteče ustnice, da bi človek	A
grozo, ki ti naskrivaj gloje in kljuje v srcu?	Ah,	postoj, postoj ob oglu pod svetilko in v sneg	A
se preko pleše, zakriješ se, da bi se skril.	Ah,	Kolokotronij! III	A
že pol leta prav za prav ni več moj mož?“ ”	Ah!	“ se je začudila Fricovka in družba se je na	A
da udari nekoč, morda šele čez tisoč let -	ah,	vsaj čez tisoč let! - tista blagoslovljena ura	A
ponižno, pred kom je klečal pobožno na kolenih?	Ah,	pred svojo mladostjo, to davno, davno, za zmerom	A
mladostjo, to davno, davno, za zmerom umrlo;	ah,	pred upanjem svojim, zakopanim pod peskom na	A
upanjem svojim, zakopanim pod peskom na dnu morja;	ah,	pred življenjem, ki je lagalo, vabilo, obetalo	A
hitreje pomežiknile. Strahoma sem pogledal tja;	ah,	in pogledal sem v ogledalo.Če bi utrgal bilko	A
LITERARNO IZOBRAŽENI LJUDJE	Ah,	moj Bog! -- kjé so tisti časi, tisti krasni	A
ti življenje moje in sreča moja, povej mi,	ah,	razodeni mi, kdaj osreči ljubezen tvoja mojo	A
uživanje in razkošje ... samó jaz, samó jaz ...	ah	...“ Sklonil je lepo, zlatokodrasto glavo v	A
grbasti G, s svojim na stran zavitim nosom?!	Ah	ti brezsrčna mladenka moja ...“ Tedaj pa se	A
imenitne, resnične, pametne in uvaževanja vredne ...	Ah,	kdo razume, kaj se godi v glavah izobraženih	A
deliti slabo od dobrega, kristale od peska ...	ah,	in peska je toliko!...	A
slučajna neprijazna beseda, en sam hipen pogled,	ah,	morda samo senca, ki je bila šinila komaj vidno	A
oči so gledale vprašujoče in prestrašeno. ”	Ah,	da bi se moglo daleč ... daleč ... daleč!Ali vidiš	A
je obledelo in robovi so začeli rumeneti ...	Ah,	dà!Na Matildinem grobu raste trava, -- visoka	A
- Plačaj, kar si dolžan! -	Ah,	vsaka beseda, vsaka kretnja, vsak pogled je	A
trpljenje, na licih žgo posušene solzé ... ”	Ah,	kod sem hodil po strašnih potih?... Kako sem izgubil	A
zasopla, zbegana in sladka ter jo je objela. ”	Ah,	Milena! Milenica!“ Milena jo je sunila od	A
”Temu?“ ”	Ah,	tako!Že vidim, kaj si storil!	A
”Seveda sem ji delal krivico! Ampak -	ah,	kako gnusnega, nizkotnega napravi človeka to	A
”Kdo je?“ ”	Ah	... prijatelj!“ Mil glas, trepetajoč, poln	A
”Pegaza!“ ”	Ah,	takó!Vi ste pesnik?	A
polnih, pa so mi bili štrbonceljni sad paradiža.	Ah,	bili so mi Evin sad, začetek greha in pogubljenja	A
katere edine si se bil napotil k spovedniku.	Ah,	in kadar se izpoveš še tega greha, občutiš iznova	A
-- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- ”	Ah,	moj Bog, moj Bog, kako si nesrečna!In tvoja	A
preklinjaš na tihem samo sebe in ves svet ...	Ah	ubožica!Nesrečnica!“	A
samoti! ... Samo za trenotek, od daleč samo;	ah,	ljudje božji, saj ni treba, da bi se je dotaknil	A
”Ali vas morda vznemirjam, gospod?“ ”	Ah,	milostljiva, nikakor ne, prosim!“ V tem hipu	A
raztresene po vsem širokem obritem obrazu. ”	Ah,	to me veseli, neizmerno veseli, gospôda ... glejta	A
bolj senčno, mirno, - skratka: bolj poetično ...	Ah,	zdaj mi pride na misel!Gospod Mak, kaj pravite	A
”Da vaša milostljiva tako lepo poje -“ ”	Ah,	ona!... Kaj mislite?	A
”Takoj, takoj, striček!	Ah,	taka sem ...“ S srečnim obrazom se obrne načelnik	A
”Moje grozno kričanje ste poslušali? ...	Ah,	verjemite mi, gospoda, da se sramujem.“	A
blaženim obrazom in sklenjenima rokama. ”	Ah,	Ana, še eno, še eno!“ je klical z navdušenim	A
južnem nebu, a od daleč šumenje Gvadalkivirja; -	ah,	poezija; to so tiste romance, lepe in žalostne	A
izraz prostodušnosti je ostal neizpremenjen. ”	Ah,	veseli me, gospod Dob, zelo veseli ...Prosim,	A
jo nazaj domov pošiljati ... smilila bi se mi ...	Ah,	ah, lepo jo varujem, res lepo; in čemu so mi	A
nazaj domov pošiljati ... smilila bi se mi ... Ah,	ah,	lepo jo varujem, res lepo; in čemu so mi jo	A
in čemu so mi jo poslali? Da bi jo oteli ...	Ah,	ah, to je grozno!...“	A
čemu so mi jo poslali? Da bi jo oteli ... Ah,	ah,	to je grozno!...“	A
njih, na svojo nečedno in smradljivo kolibo, in	ah,	na tiste stotere surove, debele, dosita nažrte	A
Smrt ji bo lahka, spravila se je s snaho.“ ”	Ah	... oh!Da, seveda ...	A
mahoma zagrohotal in se je zavrtil na peti. ”	Ah,	Krivček, Krivček ...Kakšen pa si?	A
prekrasni pesmi, in zdi se mi, da jo začujem nocoj.	Ah,	kako sem iskal tisto melodijo ... in zdaj mi je	A
se mi je zdela pisarna svetla in svobodna ...	Ah,	kako je to mogoče, kdo bi mogel razložiti to	A
Pogledal je in se je nasmehnil. ”	Ah,	ah, glej!“Zmerom ostudnejši in hudobnejši je	A
Pogledal je in se je nasmehnil. ”Ah,	ah,	glej!“Zmerom ostudnejši in hudobnejši je bil	A
je zasmejala Marica. . / . / stran 327 . / ”	Ah,	sanje!Morda pa je šel resnično skozi okno!	A
njeni duši, in kri ji je gorela v licih ... ”	Ah	... sonce še ni zašlo ... to je življenje ... življenje	A
Ali ona bo igrala na klavir. To bo, --	ah!	“ -- dvignil je kozarec in stresel z glavo.”Že	A
poklical adjunkta Mrvo; Ana je stala pred njim. ”	Ah,	kako me veseli ... gospodična Ana ...!“ ”Dolgo	A
bil poln samih vijolic in sončnih žarkov ... Ali	ah,	srca se starajo in pofilistrijo ...Danes se smejem	A
III Amalija je igrala na klavir ...	Ah,	tisti mehki, čudoviti glasovi, ki se dotikajo	A
Ana se je ozrla nanjo nekoliko začudeno. ”	Ah	... da, res je!“ Učitelj Slak je prihitel ves	A
kakor v posmeh nas je Hamilkar za en večer,	ah,	le za en sam večer izpustil, nam odklenil verige	A
”Prepričanje izgubil? ...	Ah,	prepričanje!... Kaj hočete s to nerodno skovanko	A
vendar prišlo vsak večer par sosed vasovat.	Ah,	ali dragi moj, kdo bo prišel vasovat k staremu	A
stran 39 . / so pa gospodje njegovi sinovi ...	Ah,	a predno se resnica skaže! Majnik je hitel	A
Zakaj je izginil?	Ah,	morda pride nazaj, k očetu svojemu. Nô, a	A
ON!	Ah,	da bi bile stale muze ob moji zibelki, -- kako	A
delovanje njegovih razsvetljenih možganov ...	Ah	dà! -- mi Slovenci znamo občudovati; to je v	A
pepela, ne povešati glave, ne si trkati na prsi!	Ah,	še je poln kelih pred menoj, še je mogoče in	A
Niti vzdiha ni bilo od nikoder ... Ali	ah,	meni je bilo žalostno pri srcu; zaželel sem	A
prepričanje v slučaju, da bi imel bradavico? ...	Ah,	vrag vedi, moje misli se križajo; zdí se mi	A
in sem hodil po širokih cestah, tako živih in	ah,	tako praznih, tako šumečih in tako tihih; vstal	A
ki ga je ljubil mimogrede ... Samo prehitro,	ah,	tako hitro so minili tisti lepi večeri in spomenik	A
vendar so bili najlepši dnevi mojega življenja.	Ah,	kako hitro so minili!...	A
orožnik, povpraša me po imenu. ‚Polikarp!‘ - ‚	Ah,	glejte, Polikarp!‘ in mi položi težko roko na	A
občutil to svojo ljubezen, kadar je bila ranjena;	ah,	in kolikokrat je bila! Vendar pa se mi zdi	A
ust - kdo je grešnik, ta usta, ali jaz?“ Ali	ah,	tolažba je bila samo na jeziku, segla je komaj	A
”Kaj naj bo?“ ”	Ah!	... Pravijo, Ivan, da ti samo sanjariš in nič ne	A
Tega bi ne mogla pozabiti nikdar.	Ah,	lepo je bilo takrat ...“ Mrak je pozabil nase	A
leglo na dušo, kakor da je sonce ugasnilo.	Ah	ne, nikoli več ne!Dioniz leži pod snegom trd	A
se mi, da te nisem zalotil ob dobri uri!“ ”	Ah,	kaj!... Stopi malo v izbo, da izprazniva kozarec	A
misli in brez dvoma zaupa v svojo mater. -	Ah,	prijatelj, še vse bo drugače, z novo glorijo	A
Jasno vidim, da me ostavljajo duševne moči ...	Ah,	strašno je to življenje, nepotrebno, polno trnja	A
vzdihnila za tem ali onim stavkom dostojanstvenika: ”	Ah,	kako duhovito!... Kako očetovsko!	A
je zadel milosten pogled iz njegovih oči. ”	Ah	... ah ... kdo bi si bil mislil!... In kako se srečava	A
zadel milosten pogled iz njegovih oči. ”Ah ...	ah	... kdo bi si bil mislil!... In kako se srečava	A
najin prijatelj, kljub temu, da je bil tak ...	ah,	moj Bog, tak slepec: smejal se je takrat, da	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani