ah (701-800)

je izpregovoril Brest, da je prekinil molk. »	Ah,	ta šola!Za šolo so značaji, kakor je Minka.	A
bilo, da bi bil izpregovoril pravo besedo. »	Ah,	kako je dolgčas!« je nenadoma vzdihnila Štefa	A
Ne smeta!	Ah,	ko je tako dolgčas!« Mihor je res sedel	A
šipah in z lončnicami na okenskih policah -	ah,	tiste kimajoče fuksije! - s hlevi in sadovnjaki	A
Müllerjeve sobe, zavzdihnila je in dejala: »	Ah,	revež je - nesti bi mu morala skodelico vroče	A
Ljubezen.	Ah,	ta ljubezen ... Skozi veje nad menoj so mežikale	A
Stric in teta sta se nemo spogledala. »	Ah,	vse skupaj je ena sama nesreča,« je nazadnje	A
vsak dan, kadar ni namenjena na predavanja. »	Ah,	Kras že dobro poznam ...Ne bo nič posebno zanimivega	A
poleglo. Tla se neopazno majejo, noč se guga,	ah,	ta nori vrtiljak ...Veronika in Miloš stopata	A
Omembe vreden bankovec? ‘	Ah,	ne, imam jih bolj za spomin ...Po enega dobila	A
Deset proč.	Ah,	to pa ne, ta ura ne gre prav!Pa recimo, da le	A
ko tako hrepeni po nežnosti, da je ob pamet!	Ah,	nič ne bomo opravili, če ne bo on posegel vmes	A
»Sredi belega dne spi ko polh!« »	Ah,	sinoči smo ...«Pomolčal je, nato je odmahnil z	A
Kaj se pogovarjata?« »	Ah,	nič posebnega. Milena sprašuje, kako je z Veroniko	A
bilo, in vzeti nase vse, kar bo še prišlo.« »	Ah,	Martina ...« je vzdihnil Miro. »Vem, da ni pametno	A
zasmejala in rekla z bodro brezskrbnostjo: »	Ah,	saj je vseeno!No, Tine, vi, ki me ne marate	A
prvič jasneje zavedel, kaj bi utegnilo biti ... »	Ah	kaj!Neumnosti!	A
Lovrekovem pojasnilu je malomarno zategnil usta: »	Ah	tako?Zanimivo, kajne Vida?	A
to dovoljevala zavist obvodnih jelš in vrb.	Ah,	kako prijetno je bilo hoditi v tem hladu.Tako	A
Brez uspeha ... Kako lepo bi bilo,	ah,	če bi se tod sprehajal z Vido.Ne more in ne	A
dokončan, vodovod do Belega dvora v gradnji.	Ah,	ta Beli dvor!Gospod Miklausin nas je knežje	A
starem, zadnjo besedo prepuščam izvedencu.« »	Ah,	v jezi izrečene besede ...,« je začel odvetnik	A
okrog njega, srce mu prične bolestno nabijati.	Ah,	to so sanje, tiste dolgo pričakovane, v globinah	A
poljejo po žilah v najtišjem, najlahnejšem taktu ...	Ah,	kako stopate ponosno po belopeščenih alejah	A
Njegovo srce pa je hrepenelo po širšem svetu.	Ah,	samo ena sama, kratka pesmica, samo dve majhni	A
proslavljeni in oblagodarjeni slovenskega naroda.	Ah,	kako bi zašel on med nje, - on, nizek, neznan	A
koraki fino premišljeni, a lahki, elastični ...	Ah,	to je eden tistih!To je revolucionar!	A
ne bo prašal nihče, nihče ga ne bo pogrešal ...	Ah,	tako sam, na tem velikem, lepem svetu, tako	A
Anastazij se je zdrznil ter stopil za gardino. ”	Ah,	ti me pričakuješ takó nestrpno?Jaz pridem, prijatelj	A
prisodi Bog v svoji modrosti; toda te vloge, --	ah	te vloge nikakor ne!Ostalo mi je še nekoliko	A
da sem poročal o filistejstvu Pavlinih oči.	Ah	dà!... O svojem času so male vzplamteti tako gorko	A
...	Ah,	in tako greš in zmečkaš!Ti kar vržeš v kakšen	A
takrat, ko je bil moj mož učitelj na Belem ...	Ah,	da bi vi vedeli, kako so ga imeli tam radi.	A
...	Ah,	tako blag človek!Storil je vse, kar je kdo od	A
... Torej ne! ...	Ah,	povem vam, koliko sem jaz prejokala, ko je prišla	A
Kolikrat ga je črtal in zopet znova pričel! ...	Ah,	in tako je bilo vsak dan in še zmerom hujše	A
Brat mu je umrl.“ ”	Ah,	to si pa gotovo ves poparjen, Albert ...Moje sožalje	A
bo morda celo mislil, da ga k čemu silimo ...	Ah,	briga me kaj takega ... Toda oprostite, gospodična	A
Ane, ko sem jo pozdravil in ji stisnil roko. ”	Ah,	Vi ste tukaj?... Nikdar bi Vas ne bila spoznala	A
tako sočutno, da so mi prišle solze v oči ...	Ah,	ta Frolè, to je blaga duša!...	A
Sploh niti vedel nisem doslej, da je tukaj.“ ”	Ah,	da se šele zdaj spomnim, gospod Smuk ... Oprostite	A
vam slabo godi, mati ... Ali vam je kaj boljše ...	Ah,	kako ste tačas shujšali ...Pa nimate dobre hrane	A
eni, mislim, da sem že bil nekoč ... zdi se mi.	Ah,	da bi mi le te peroti ne bili izpodrezali!Sitno	A
Kaj kaže nam, sirotam, ki vidimo in slišimo,	ah,	da bi ne tako?Storiti, kakor je storil Gulliver	A
upale, mrtve od utrujenosti in polne življenja ...	Ah,	to je v teh žalostnih dneh moja najkrasnejša	A
mi prihajajo moji maloštevilni lepi dnevi.	Ah,	kako je sijalo sonce, kako so cvetele moje rože	A
...	Ah,	moj Bog!Senca se mi polnijo s krvjo in po čelu	A
nisi, razvijal se nisi!“ je rekel tovariš. ”	Ah,	tisto ... razvijal!“ se je nasmehnil Štefan in	A
Dobiček, a škoda nikakršna!“ ”	Ah,	kaj se nam ni doslej še kolikor toliko dobro	A
”Kaj pa se je zgodilo? Povej, Ivanka!“ ”	Ah,	morda niti prav razumela nisem, ko sta govorila	A
Ali ste slišali?“ ”	Ah,	ne bojte se, gospod Veján, z vašo gospo sva	A
obračal se je tudi on v prvi vrsti nanjo. ”	Ah,	glej!Vas pa dolgo časa ni bilo tukaj!	A
kot da se je prestrašilo prozaičnega šuma.	Ah,	kje so tisti lepi, pomladni dnevi, kje so tiste	A
tiste lahke, razkošne dvajsetletne misli, --	ah,	moj Bog, kje so tiste vesele družbe, tisti jasni	A
Kako sem ga bil užalil, fanta?	Ah,	po nedolžnem še niso nikogar obesili; če ni	A
hotel povedati. Prepozno je prišlo spoznanje;	ah,	čisto nemogoče je, da bi krenil na pravo pot	A
začel pridigati katekizemske nauke. Nikoli,	ah	nikoli me ne bo spoštovala šolska mladina.Tudi	A
vzklikne, kadar prebere tragičen odstavek: ”	Ah,	kak humor!Kak nedosežen humor!“	A
namenil sem se, da izročim ljudem slabotno podobo,	ah,	samo senco tistih večerov.Ni mi dana beseda	A
tisti trenotek najlepši v mojem življenju ...	Ah,	kako počasi je umiralo to nerodno sonce!...	A
kakor učé bukve, da je ves narod moralen ...	Ah,	živali!...	A
kaj bi spet od začetka in zmerom tako dalje?	Ah,	nerazumljivo mi ni, da so tam vsi obrazi tako	A
pisano, se izliva duhovitost v druge struge.	Ah,	treba je grešiti.In če ni mogoče grešiti z dejanjem	A
Ali ni bilo tako? ...	Ah,	tudi moje hrepenenje se nikoli ni izpolnilo	A
pozabíle, kar so bile zaslutile ob davnem času ...	Ah,	treba je, da hodi človek čisto zavedno po ravni	A
Videla sem tiste vesele, zardele obraze --	ah,	zdaj se mi zdi, da so bili veseli in zardeli	A
težko čakam viharja. Pa je že blizu čas -- in	ah,	Judit --“ Stisnil me je k sebi in prsa so	A
tam, dokler bi ne poginil od dolgega časa.	Ah,	Judit, ne vlogo junaka, ne mučenika -- vlogo	A
name s pogledom, pol očitajočim, pol globoke,	ah,	nikdar utešljive ljubezni polnim. Narahlo se	A
prišla zima, bo prišel mraz in konec bo glorije.	Ah,	kmalu pride čas, ko bo treba, da se domislimo	A
kakor da bi sunil v stran nadležnega tujca. ”	Ah,	saj smo šele v avgustu.Za žalostne misli je	A
da sem privzdignila pokrov! Dobro je bilo ...	Ah,	zakaj je legla takrat bridkost v moje srce?	A
poštene!“ je zavzdihnila gospa Zaplotnica. ”	Ah,	tudi ti me ne razumeš, Judit!Nič drugega nočem	A
”Le potrpite, milostna!“ ”	Ah,	jaz sem mislila, da so te ženske drugačne; da	A
Gospa Zaplotnica se je veselo zasmejala. ”	Ah,	gospod doktor, tako srečno, tako srečno se počutim	A
globokem dnu ne bo več hrepenenja! To bo tedaj ...	Ah,	jaz vem, zakaj je tako spačen obraz mrliča,	A
ni v njih in vsaka obsodba bi bila krivica.	Ah,	nič greha ni v njih in tudi nič čednosti.V omotici	A
razmetano; prav sram me je ... Pa to je ženialno, -	ah,	oprostite, nisem hotela reči, da sem j a z ženialna	A
pogledal v takih slučajih vselej v stran. ”	Ah,	oprostite mi, če sem vas preveč nadlegovala	A
vsakdanje življenje še ni vzelo vseh idealov-.“ ”	Ah	gospodična, to kompli‐.“ ”- Toda o čem sva	A
mladega moža, majhnih, živih oči in črne tirade. ”	Ah,	“ mislil sem si, ”jaz bedak!“	A
je temno in razjeden od muke je moj obraz.	Ah,	-- in pot je še tako dolga, dolga! Tako dolga	A
kmeta, na katerega je meril gospod Ognjišček, -	ah,	gospod se prime z obema rokama za glavo, stopi	A
slišal kdaj govoriti, ta mi bo odločno pritrdil.	Ah,	kako ganljivo govori gospod Mravljinček; iz	A
so ga ljudje navajeni, - ne pa, kakor ta, -	ah,	hinavstvo, popačenost! In gospod Mravljinček	A
oči sem videl; molčale so, niso nič očitale...	ah,	da bi vsaj ena solza bila v njih, ena sama!	A
Čemu bi ne šla? ...	Ah,	gospod, taki smo ljudje: mehki, nizkotni in	A
vdanost, zvestoba, vse čednosti tega sveta -	ah,	kaj so!Pojavijo se raztrgani čevlji, pa je vse	A
Ali zdaj veste, komu očitanje?	Ah,	gospod, težko je življenje!“ Naslonil je	A
Prišla je do postelje, kjer je ležala Malči. »	Ah,	glej, tebe še nisem videla!Kako ti je ime, ljubo	A
Z Anko sva se spogledala. -	Ah,	Anka, za koliko praznikov sva bila že opeharjena	A
vemo, kako da je!“ - in vse dalje do konca.	Ah,	Anka, kje je najin dom?Kje je kraj na svetu	A
ni slišalo in da jih peró ne more zapisati.	Ah,	ne polena - ogromni pljunki so bili, tako težki	A
ta pohotno se smehljajoča, polna ustnica ...	ah,	zdi se mi, da so ustvarjene te lepote samo zató	A
zgodovina in javnost v svetost domačega ognjišča? ...	Ah,	pretepavanje in tisto!...	A
Zakaj te ni k meni?...	Ah	to je bila zadnja noč.Zadnja noč čistih sanj	A
njena roka je bila tako bela in tako majhna,	ah	tako majhna.Njena ustna so se zgenila, hotela	A
in da se odpovem svojim sanjam kot nekdaj?...	Ah,	zdaj je prišel čas, da branim svoje pravice	A
... dva ametista na srebrnem polji ...“ ”	Ah!	-- Ona nima nikakršnih oči!	A
”Kaj pa hočete drugega? ...	Ah,	vi morda mislite -- --; torej glejte me, --	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani