”Čarobna, dražestna B, ti kraljica nesrečnega mojega srcá, B, ti življenje moje in sreča moja, povej mi, ah,razodeni mi, kdaj osreči ljubezen tvoja mojo nepokojno, žejno dušo ...? Povsod jasna lica, povsod brezskrbne oči, povsod uživanje in razkošje ... samó jaz, samó jaz ... ah ...“ Sklonil je lepo, zlatokodrasto glavo v srčni bolesti, družba pa je šumela in se radostila, ne mené se za jadno, smrtno ranjeno rožo, umirajočo sredi duhtečega, cvetnega vrta ...