ah (901-1.000)

sem jo na ustnice, na lica, na oči, na vrat -	ah,	bodi vse, kakor je bilo in kakor je: tudi nocoj	A
vedno ista in ozadje povsod zaduhlo in temno.	Ah,	v onih davno minulih, sončnih dnéh, - kako je	A
motno in megleno izza zardelih trepalnic ... ”	Ah,	signor Antonio ... da se je moralo to zgoditi	A
sama naj bi se bila rešila, dokler je bil čas ...	Ah	- mrzlo je tukaj in neprijetno ...“ III	A
domišljija, in pričel bom življenje od začetka ...	Ah,	samo da bi ne bilo domišljije; jasno je, da	A
ko bi jo hotela poslušati, staro Baltičevko ...	Ah,	kakšno prijetno življenje je bilo pri nji.	A
čaša. In v čaši se je smejalo zlato vino ...	ah,	božanstveno vino ...In z rokó po idealih hrepenečo	A
njene očí, to je njen smeh! ... Ozrla se je ...	Ah,	ti dušica ... Helena!In poleg nje cilinder in	A
mojem srcu so zaduhteli davno oveneli cvetovi ...	Ah,	Helena, ti dušica!... Nevidna roka je razgrnila	A
Ona je omožena. Iz tega sledí, --	ah,	iz tega nikakor ne sledí, da bi ne bilo med	A
ostal v njenem srcu še takó sladek spomin ...	ah,	tedaj je to vendar samo spomin in nič več.Samó	A
nazaj s pol pridržanim radostnim nasmehom. ”	Ah	... pridite vendar bliže ... tega bi nikdar ne pričakovala	A
da je slišala njen glas samo moja duša. ”	Ah	... tisti lepi večeri ...“ In takrat sem jo pritisnil	A
segel v glas in v lica; bral sem do konca. ”	Ah,	kako divno!“ je rekla in je zaspala ...Rešitve	A
bolečin. Spomni se; kaj ni bilo vse to še včeraj,	ah,	še pred kratko uro?Ti strmiš v ta črna tla,	A
Kje si? Ne vrneš se, ne odgovoriš;	ah,	še tvoj grob molči, grob najin in najine pesmi	A
in profesor je bil prišel ravnokar domov. ”	Ah,	zaradi spomenika ...“ se je zasmejal na uvodne	A
pojdimo svojo pot -“ Bajt je zamahnil. ”	Ah!	- Razmer se je treba privaditi, in življenje	A
srce, s črno roko prevrnil oltar, ugasnil luč?	Ah,	nima lica in ne imena; še smrt ima ime; ta strahota	A
pa vam je, babica, da ste tako žalostni?“ ”	Ah,	glej, soseda, - ali si jo poznala, Mirtičevo	A
ji je zdelo, da leze čas uprav po polževo, -	ah,	saj ni imela najmanjše stvarce, ki bi jo zabavala	A
Počasi dene nogé izpod odeje in poskuša vstati.	Ah,	starost, onemogla starost!... Tri mesece najmanj	A
se obrnete drugam brez posebnih sitnosti ...	Ah,	tam je življenje drugačno in ljudje so drugačni	A
saj veš, kako je. Zatorej: malo oh in malo	ah...	in srcé - gorjé... in slovo in prijatelj in konec	A
podobna kresnici ali blodečemu žarku mesečine.	Ah,	dacar, greh bi te ne bil zvabil na tako težavno	A
Kje je resnica?	Ah,	Hiacinta, kar vidiš in kar si, je slaboten simbol	A
poezija, kakor mehke barve Liberijeve ... ”	Ah,	gospod Vincencij, torej ste bili tako prijazni	A
simfonija je umetnost, boben pa je inštrument ...	Ah,	ti, apostelj besede, poznam te!Smili se ti beseda	A
prijatelj, da bi ji mogel poljubiti mezinec,	ah,	samo beli pajčolan na njenem klobuku, ki se	A
in tako človek ne more pljuvati, ko bi tako,	ah,	tako rad pljuval!...« * Jaz, na prilik	A
stopnic ni in jaz čakam, čakam tako dolgo,	ah,	tako težko...Glej, zasijalo je zunaj, zasvetlikalo	A
da je onemogla od prevelike utrujenosti ...	Ah	dà, taka je bila naša ura v svojih zadnjih dnéh	A
ponižanje, moja ničevost, moja nevera váse ...	ah,	še v ta črni terán ljubezni so mi nalili mlačne	A
težka, dušila ga je . / . / stran 240 . / že. ”	Ah,	nič ni tako!“ se je razžalostil in rad bi se	A
. / . / stran 245 . / meni!“ - Ozrl se je -	ah,	kako počasi, počasi se vleče pot; in gozd ni	A
ujame dekleta za roko: »Ti si v plamenu, Bara,	ah,	kako si vroča, kot ogenj!« »Glej ga, kako me	A
je granica. Če bi vzeli tudi tebe, Bara ... « »	Ah!	« vzdihne dekle. »Bara, tam doli bi predivo predla	A
vročim konjenikom dajala hladne studenčnice.« »	Ah,	molči, Vid ...«	A
Ej, Bara, tam doli je veselo.« »	Ah,	Vid, ne govori ...«	A
Kata, kaj ti je?« »	Ah!	Najrajši bi umrla.«	A
Pojdeš z mano, Kata, doli ni devojk.« »	Ah,	Niko ... « »Čuj, Kata: slavci pojo.Kakor da je	A
Bara, tudi ti kaj reci, povej, kako ti je.« »	Ah!	« se stisne dekle k fantu. »Ni slabo doli, ali	A
‒ Nu, Bara, povej, kako ti je.« »	Ah,	tu je pusto, ko ni tebe, naše selo je brez fantov	A
šepne na uho: »tedaj si boš nataknila uhane ... « »	Ah!	« Naslednje jutro jo mahneta vojaka čez Kulpo	A
branle, baronesa,« se skloni Herbart bliže. »	Ah,	branle!« se izvije smehljaj baronesi. Herbart	A
« Baronica se od srca zasmeje: »	Ah,	Herbart, ti si še ves otrok, prostosrčen in	A
Hej, pijmo, na zdravje domovini!« »	Ah,	gospod Herbart!« se izvije baronesi Kristini	A
ubožec!« se iskre oči baronici. »Da je le zdrav,	ah,	kako ga želim videti!« »Koliko nevernikov je	A
Saj res, doma.	Ah,	doma!Poznaš Janžka? Nu, vsekakor se ga še spominjaš	A
ali saratovske gubernije. Tako je čebljala: »	Ah,	grofica Mercedes!Ne veste.	A
Apropos, skoraj sem pozabila...	Ah,	dete!Nestrpna si, razumem.	A
stvar zdravnik obrazložil, je vzkliknila jezno: »	Ah,	saj sem vedela!Šušmarji ste vsi skupaj.	A
Ostro je zarezalo v njenih očeh. »	Ah,	saj je vseeno,« je mislila.»Kdo ve, ali bom	A
postajalo v prsih, opajal je vonj kadila... »	Ah,	Jezus, in jutri bom vzela šlar in bom Tvoja	A
in bom Tvoja za veke. . /\ .. stran 69 . \/	Ah,	Jezus dobri!Saj sem vsem odpustila in še tistemu	A
tistemu strašnemu, obupanemu, ki me je utrgal...	Ah,	Jezus, daj mi, daj!Samo Tvoja, po duši in telesu	A
ne vem, visokorodna!« . /\ .. stran 86 . \/ »	Ah	- c′est piramidable, ne veste?Ali naj jaz vem	A
Hanca »	Ah,	Hanca, sam Bog te je poslal, sam Bog,« je govorila	A
»Je umrla?« »	Ah,	ne,« deje zdravnik, »toda hitite po zdravila	A
šepeta Anica in vrže siloma glavo v stran.	Ah,	glej, kaj je to?Ali ne stoji tam nekdo?	A
»V samostan pojdem!« »	Ah,	da, ti hočeš biti svetnica!« je dejal fant.	A
Tam, vidiš, ona je Šmarna gora,« pravi Anže. »	Ah,	tisto je!«Jerica se čudi.	A
Jerica se prebudi, odpre oči.	Ah,	sanjala je.Lepo solnce ožarja zunaj polje in	A
V blaznem strahu je zbežala na Peč.	Ah,	kaj je to?Pred njo nekdo beži.	A
Oni v zaboju pa je molčal ko grob. »	Ah,	s tabo ni nič!« je razočarano zmajevala moja	A
Drugače kukerle sploh ne bi bil več votel. »	Ah,	dva tisoč bo kar dovolj...Vsak po tisoč žegnov	A
da bi prišla do prve gramoznice z vodo. »	Ah,	kaj ga bova nosila...Kar zapeljiva se!« sva se	A
pripetilo?!« so se ustrašili Dragovi domači. »	Ah,	nič!Samo nogo si je po nesreči zlomil...«	A
»Čakaj, kaj pa sem podpisala?« »	Ah,	nič posebnega...« sem ji veselo odvrnil.»Zdaj	A
zdaj naklonjeno, da bom pisal - spomine!« »	Ah,	moj dragi Jaka, spomine lahko piše vsak... Vsak	A
Hodi res preveč v hribe?« »	Ah,	kje pa!Vsi smo na njegovi strani!« je dejal	A
milostive gospodične demaskirajo. Splošni	ah!	in a! oglaša se po dvorani.Gospodične snemajo	A
poznal ni. »To je barva, prava, poštena barva,	ah!	«In izpije in iz srca vzdihne.	A
jezno bevsknila, potem pa zbežala na dvorišče. »	Ah,	pa kaj potem,« sem razlagal stari mami, »za	A
to tvojo nadležno astmo, bolnica nesrečna. ‒	Ah,	ljubi, ne sekiraj se zaradi nedolžne bolezni	A
si bova še cel teden lizala opraskano kožo. ‒	Ah,	dragi.Saj ni važno.	A
V očeh se ji je vžigal zmagoslaven blesk. »	Ah	...!« je hrepeneče vzdihnila in se je prestopila	A
»E, kaj ti veš!	Ah	naj gre zmršena in povaljana na cesto?« »Ženska	A
Škoda bi bilo.« »	Ah!	« je Jelen potresel z glavo.»Ga že kam odpeljem	A
Skriti se mu tudi več ne more.	Ah	nič.Sreča ga.	A
je prav njemu grozila, da mu zmede prejo. »	Ah,	kaj!« je zamahnil Ostrorogi z roko in odšel	A
Pa je zamahnil z roko.	Ah!	Kaj bi izpraševal luno, ki le medlo sveti.	A
upirala, res za lase zavlekel v svojo kočo. »	Ah!	« se je zdrznila Kalina.Pa le bolj narejeno kakor	A
Že zavoljo tega, da ne boš lačna.« »	Ah,	kaj tisto,« je zamahnila z roko Zvedava. »Saj	A
niti ne ve ne, v kateri koči Črnoglavka spi. »	Ah	nič!«Razvneti mladec je zamahnil predse z roko	A
usmradilo in bi jo moral vreči nazaj v vodo.« »	Ah!	«Lipa je žalostno vzdihnila: »Drugi mečejo jed	A
besedo, ki je hotela Lipi ostati na jeziku. »	Ah,	kaj jaz!«Zlatolasa je trudno zamahnila z roko	A
spregovoril Ostrorogi. »Če ni začarala Medeja?« »	Ah,	kaj!« »Nevihta je nevihta.«	A
zdela večja in višja kakor pa pred nevihto.	Ah!	Tako zelo pa Medeja ne zna čarati.	A
je danes otroku?« je bila nejevoljna Zorna. »	Ah,	kaj!Nič mu ni,« se je zasmejal Kalini Jelen	A
zaigrala mu je neka lisičja poteza na ustnah. »	Ah,	tajnik pri njegovi ekscelenci,« vzklikne hitro	A
Tvoja, tvoja! Pa nocoj ‒ pusti me sedaj domov;	ah,	moj bog!« in zaihtela je skoro glasno. Nande	A
vendar on najdražje, kar sta imeli na svetu. »	Ah	mati, glejte, niti vi niti Štefan mi še nista	A
baron jo snubi in on je zastonj gojil upanje.	Ah,	kako neusmiljeno človeka usoda meče z lestve	A
dali čutiti, da sem plačan človek, hlapec!	Ah,	Bog moj, kako malo tvojih nazemskih darov bi	A
je ta gospod?« klical je strežajki Marijan. »	Ah,	gospod, mlad je in lep, prav lep,« dejala je	A
miloglasne besede Maničine, prelepa njena podoba ‒	ah,	kako srečen mora biti ta Marijan, ki je menda	A
brata svojega gospodarja, za učenika in učenca.	Ah,	ko bi ga ti videl, tega postarnega, sesušenega	A
po obrazu, pa imela je lepo dušo, srce dobro,	ah,	najboljše srce, kar sem jaz ljudi poznal. Doktor	A
Jaz sem mislil, da jo bom zmerom imel.	Ah,	ko bi jo še enkrat, le enkrat videl na tej	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani