KRI (101-200)

povišujem ‒ Ali, kakor se po naše reče ‒: Modra	kri	po žilah vsém naj teče! V grbu dvoje zvezd jim	A
oltarjih bodo stali, Svete mi čitali maše, Kot	kri	Spasíteljevo pil bo vsakter Vsak dan iz zlate	A
solnce vam ‒ zelêno; Solnce rudeče je ‒ krí!« »	Kri	bo tekla za svobodo zlato ‒ Solnca nam priča	A
Čudodelnik duh si vinski divni! Prideš v žile,	kri	se nam segréje, Prideš v srce, bíje nam hitréje	A
srn, volkóv, medvédov, Pa si v Savi plenu ‒	kri	izpiral?...	A
so jih dobili, Vse poklali, ki se jim udali!	Kri	plebejska tekla je v potokih. Tekla v Savo pa	A
drugo nevesto, v dolino ne bode ga več domov.«	Kri	šine dekletu v nežna lica, neverno pogleda ženo	A
Bojdà menihi zaslepljeni pijo iz njega rešnjo	kri.	Če kdaj menih je usta zmočil zares s krvjo,	A
težek križ trpinom jadnim? In po nas zastaja	kri,	ko umro nam dragi znanci, in ne vemo, ali mi	A
Ogreval bi me venec, ker mrzla soba je in mrzla	kri	... Nič, sreča, nič!	A
ves živi. Saj sam ni tega kriv, ni voda naša	kri.	Hvalimo le Boga, ko nam zakrije svet, da vstati	A
pobledelo bridkosten pade mu nasmeh, sopeč pomirja	kri	zavrelo. Do reke pot, poslednja pot edina reši	A
lepo Reziko nemškuto, za katero rad bi dal bil	kri,	življenje, svojo dušo.‒	A
tu, ne únstran jame!” Obup takó po nji bučí,	kri	vnema in možgane, na božje sklepe togotí predrzno	A
čutárčica leží, od srca spet do srca mu več ne róji	kri.	‒	A
govori, “ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala	kri;	svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet′	A
stavi; končano njino je in marsiktéro življenje,	kri	po Kranji, Koratani prelita napolnila bi jezéro	A
ko balzam blešči. V meni se toči temna	kri,	telo zrahljano se s pesmijo zbudi -	A
mi zazdi, da v meni buči ista divja	kri.	KAČICE Komaj lučaj od brega na vodi	A
se meči svetijo v rokàh. In páde v svojo	kri	junák, v nebó spè králju duh lehák.	A
luna gleda v izbo krasno - tla namaka vroča	kri	... In zapró se grajska vrata.	A
nisi mirno kakor prej? Kdo vendar, vroča moja	kri	od srca v lice ti velí? Povejte mi, roké	A
zabôde skrivno zabavljivca. Žejno zemljo črna	kri	napaja, ali bratom ne pogási gnjeva. Vsak	A
194 . / naj se vidi, kdo naj gospoduje.“	Kri	v potokih teče v mestu Sihmu, ali žejni še	A
si v grob me zakopala, iz lic mi izsesala	kri	...“ O ne, ne hodi več od tukaj, samo	A
gorkó teló privije, in sladek balzam v težko	kri	tedaj se mu izlije. ”Zakaj ti je okó temnó	A
nebeški sveti se obraz. Kakó kipi mi vroča	kri,	kakó si je srcé želi, kedàr jo vidijo	A
sklenjene so vele rôke, na licih je ostala črna	kri.	Narod je mrtev, tam v bajonetov carjevih	A
sklenjene so vele rôke, na licih je ostala črna	kri.	A tam pod prtom se pesmi glasijo in rane	A
si v grob me zakopala, iz lic mi izsesala	kri	...“ -- Ah ne, ne hodi več od tukaj,	A
vabi te na rujno vino, -- piti hoče tvojo	kri,	-- o Henrik!...“	A
... Ti si hotel, da se	kri	prelíje, naj zgodí se, Kruko, volja tvoja	A
zgodí se, Kruko, volja tvoja!“ Kralju vroča	kri	privrè iz prsi, obledí mu lice v bolečíni	A
tvojih rok, brez viharjev tvoje sape, v meni	kri	okameni ‒ zdivja razklana misel, umolkne tihi	A
izbrusi jeza in doneči bes; naj te zaganja roteča	kri	teles, naj te izmesi v grozeči kres ‒ Ne potoni	A
v trohnobi tvojih razkosanih trznin. »Moja	kri	‒ rdeča kri,« se opravičuješ, in izbleknelo	A
tvojih razkosanih trznin. »Moja kri ‒ rdeča	kri,	« se opravičuješ, in izbleknelo bolščiš v uvelost	A
/ . / stran 51 . / VRATOLOM Popevke in	kri	‒ popevka si ti, in jaz sem kri, ki teče povsod	A
Popevke in kri ‒ popevka si ti, in jaz sem	kri,	ki teče povsod, kjer se pamet skriva za plot	A
natolcuj, . / . / stran 53 . / kajti jaz sem	kri	in popevka si ti. SLOVO Iz tvojih steklenastih	A
umrlih pradedov in pozabljenih grobov; v meni vre	kri	pijanih vampirjev razklanih svetov ‒ pa kaj	A
spomina, ki se odžeja od lastnega vina; to vino je	kri,	kri, ki tebe živi. SVOBODA Ko doumeš, da nihče	A
se odžeja od lastnega vina; to vino je kri,	kri,	ki tebe živi. SVOBODA Ko doumeš, da nihče	A
Oj ljubica, oj deklica, ne veš, da teče meni	kri,	ker trni vrtnic so ostri, ker trni vrtnic so	A
klobuke vsi drugi, mati, vtikajo. Ah takrat	kri	vzkipi mi, mati, na srce žalost leže mi ‒ Jaz	A
mrzel ves in tih in čist je, a k srcu polje	kri!	Glej jasne, strme one visočine, kjer sneg tam	A
čumnati! Lice nje tako je rdeče kakor sama gorka	kri,	kakor rosa v zgodnjem soncu v mojem srcu mi	A
jim je sojen čas! Okno v severu šklepeče ‒	kri	zastaja ... gine glas ... Ah, to so vse one sanje	A
nam blešče, za njimi sonce tam zahaja; nemirno	kri	mi že po žilah gre. Čemu?	A
mrzef ves in tih in čist je, a k srcu polje	kri!	Glej jasne, strme one visočine, kjer sneg tam	A
soncu ne, ne v senci hladni se ne namisli gorka	kri!	Ne vem, kdo je bolj tožen Ne vem, kdo bolj	A
dva bela parčka sta dva stasa se priklanjala,	kri	k srcu je hitela. Romanca Semeniščnik mlad	A
poljske Nageljne poljske sem nosil, rdeče ko	kri,	klila ljubezen si moja, cvela si letne dni.	A
čumnati! Lice nje tako je rdeče kakor sama gorka	kri,	kakor rosa v zgodnjem soncu v mojem srcu mi	A
nam blešče, za njimi sonce tam zahaja; nemirno	kri	mi že po žilah gre. Čemu?	A
lažejo, ližejo ... ... ležejo jajca ... ... pijejo	kri	na pohodih ... ... sanjajo strah ... ... pretakajo vino	A
To je v ožilju.	Kri	teče in teče, se pretaka kot Soča, in s seboj	A
O da ji more pomagati Iz serca gorka tvoja	kri;	Brez straha tebi v bele persi Nož roka moja	A
tebi serce zvesto izdihuje, Prelilo rado gorko	kri	bi zate. Moj duh te v tihi noči obiskuje, In	A
prodajaš popotnim ljudém, Pesmi, da vnemajo	kri	možém; Drágo res tvoje ni blagó, Kupec po verhu	A
Še mladost mi žari lice, Gorka vre mi v žilah	kri.	Žalost in skerbi! v globoko Potopite se vodó	A
mori povsod; Ne gane ga okó proseče Za mlado	kri,	nedolžni rod. Ko gledam te na tihem ‒ brani	A
v svitu mesečnem zasije, Iz persi vre rudeča	kri;	Iz serca sinu gorka lije Do matere, ki v grobu	A
Preveč! ‒ Nikar!	kri	materna je vmés, Krí materna, ki jo prelil je	A
mi je umorila mati ‒ Jaz sem umoril mater,	kri	za kri! Nedolžen sem, ne čujte, sodniki?	A
umorila mati ‒ Jaz sem umoril mater, kri za	kri!	Nedolžen sem, ne čujte, sodniki?	A
nemimo blešči, opojne skrivnosti mi lijejo v	kri.	Nocoj je velik večer.	A
dvajset src človeških, petdeset oči ledenih.	Kri	iz ust nam, s čela in iz prstov lije, kakor	A
Tamkaj daleč, tam na vzhodu, tamkaj teče rdeča	kri,	tamkaj mladi fantje mro, a pri nas ljudje beró	A
Tamkaj daleč, tam na vzhodu, tamkaj teče rdeča	kri,	tamkaj se Armada Rdeča za svobodo vseh bori	A
ti rešila, da ni v potoke malodušja se vsa mi	kri	prelila. Zato te čutim v sebi bolj živó, kot	A
rdeče bolj od vrtnic. In v tvojem srcu naj ta	kri	kot lep spomin na me živi, tedaj, ko boš najbolj	A
tamkaj, ko da svod gori, zvezda rdeča kakor	kri	v znamenje teh dni blesti, tam se bodo srečale	A
žandarji ubili ... Sam sem, i meni so skoraj vso	kri	že izpili... Prste, poglej, imam take, kakor bi	A
drugačno zapel, pesem, mogočno ko sonce in toplo ko	kri	partizanov! Ko človek bi človeka prepoznal	A
prosim, zajemi, saj čutiš, kako mi kipi ... Ta	kri	ti bo pesem drugačno zapela, pesem iskreno,	A
je plamen, da se je razpočil kamen in zavrela	kri	v tolmunih... Zdaj smo taki, da strmimo nad seboj	A
bunkerji postala, ki jih ne zdrobé letala, kajti	kri	je po cementu vzvalovala. Ob oddaji radijskih	A
umirajočih med mrliči, milijon, ki pijejo mu	kri	biriči, en sam milijon, ki ga trpljenje krotoviči	A
ni nazaj poti. Heroji, v src milijonih vaša	kri	kipi, in titanstvo vaše nam preplulo je kosti	A
bandita, in vedel bo, zakaj si pal, zakaj je tvoja	kri	prelita. Pesem talcev Le nikar ne jočite za	A
Preplitva je še boja struga, naj izdajalska	kri	do vrha jo zalije, da se čolnarjem prej pristan	A
ne veš, kaj vse so delali z menoj, iz ust mi	kri	je bruhala na tla ... O, mama, če bi davi tu bila	A
okencu visi, poje, poje venomer črni muren:	kri,	kri, kri ... »Očka, očka, pa zakaj poje muren	A
okencu visi, poje, poje venomer črni muren: kri,	kri,	kri ... »Očka, očka, pa zakaj poje muren: kri	A
visi, poje, poje venomer črni muren: kri, kri,	kri	... »Očka, očka, pa zakaj poje muren: kri, kri	A
kri, kri ... »Očka, očka, pa zakaj poje muren:	kri,	kri, kri ...?«	A
kri ... »Očka, očka, pa zakaj poje muren: kri,	kri,	kri ...?«	A
»Očka, očka, pa zakaj poje muren: kri, kri,	kri	...?«	A
pa zakaj tudi v polju poje muren neprestano:	kri,	kri, kri ...?«	A
zakaj tudi v polju poje muren neprestano: kri,	kri,	kri ...?«	A
tudi v polju poje muren neprestano: kri, kri,	kri	...?«	A
smehljaj... Svod zagrnili so oblaki rdeči, kakor	kri	bi pili. Pritajeno so gozdovi šelesteli: svojo	A
razbeljeni ogenj žari, peče v oči in izpija nam	kri.	V črni tovarni umira mladost zunaj je sonce	A
dnem... . /\ .. stran 73 . \/ Še meni pije srčno	kri,	zastruplja srečno mi mladost. Črvič požrešni	A
se boji, da bi mu valove človeška oskrunila	kri	Nad našo dolino je svetlo in jasno nebo; pod	A
V venček spletam lepe rože rdeče kakor srčna	kri	in na slednji roži-pesmi rosa-solza se iskri	A
V venček spletam lepe rože rdeče kakor srčna	kri	in na slednji roži-pesmi rosa-solza se iskri	A
naj jenkrat skupi je dobiu, pa mu je zaurela	kri.	Je reku: ti, ti mišji drjek pokuonc postaulen	A
deklice. Čutim, kako polje tvoja topla, rdeča	kri.	Nisem deklica, ki jo ljubkujejo tvoji prsti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani