Tàkrat zástor težki se razgrne in Slavína obstojí med vrati; lice belo skríva si v kopréno, zatrepeče glas ji v polutemi:
”Ako ljubiš, knez, življenje svoje, hitro konja brzega zajaši, pa odbeži skrivno v temni noči; kralj te vabi jutri na gostíjo, -- a ne vabi te na rujno vino, -- piti hoče tvojo kri, -- o Henrik! ...“