KRI (901-1.000)

neodvisnosti. Iztok je poznal svoj rod, svojo	kri.	Kljub temu ni obupal.	A
hujskaču in zato obrneš ost svojega kopja v lastno	kri?	Ali je svoboda, če nabrusiš sekiro in jo nastaviš	A
stran 95 . / Sovražnik ga je nosil, v našo	kri	ga je pomakal, privojeval sem ga v Černi.Ali	A
Iztok. »Upal sem, da ne pomočim meča v bratovsko	kri.	Toda Volk mora pasti.	A
nada, da zmagajo Sloveni, ne da bi se prelivala	kri	veljakov in uglednikov, mu je splahovala.Ni	A
bila Irena igrača, temu se je uprla sorodna	kri	in kljub bizantinski gnilobi, ki tudi njemu	A
odločna volja despojne.« »Prefekt je stric in	kri	je kri!Ko bi presveta poslala mene nevrednega	A
volja despojne.« »Prefekt je stric in kri je	kri!	Ko bi presveta poslala mene nevrednega hlapca	A
Smešno! Človeku zavre	kri	in iz moža se rodi zaljubljen dečak!Pomni,	A
v provincah, kjer izžema despotova roka živo	kri	iz teles ubogih podložnikov!Po zidu cerkve svete	A
Božja Modrost se ne veseli darov, ki se jih drži	kri	ubogih. Prišli bodo veki in gledali bodo grozno	A
in počrnele sekire, ki jih je umazala bratska	kri.	Njemu se je tresla roka, ko je otrl meč ob rosno	A
duša. Zajokala bo sproščena zemlja, ko bo pila	kri	tiranov; zasužnjeni narodi bodo poljubovali	A
začutila trdo, okroglo posodico. Kakor ogenj vroča	kri	ji je za trenutek oledenela, a takoj je spet	A
190 . / Vroči žarki so posušili mokro obleko,	kri	ji je umiril spanec, pa udih je začutila novo	A
slišala klopot in rezgetanje bežečega konja,	kri	se ji je strdila. »Bogovi, otmite, bogovi silni	A
Razodeni! Razvedrim	kri	tebi in tvojim molojcem!« Radovan je brenknil	A
maščevanje tistemu, ki vam je z davkom izpil	kri	in vas pognal med razbojnike.Častitljivi razbojniki	A
čakali usode. Meč Slovenov je pisal, pomočen v	kri,	vsepovsod, kamor je zasegel, z divjo slastjo	A
vnovič, zamahovali v glave, bodli v prsi in	kri	je škropila od rok, polivala konje, ki so pobesneli	A
Pravdo govorite! Ta je prelil bratovsko	kri,	ta je podpihal ogenj zavisti, ta zasadil kol	A
maščevanje od bogov!« »Moj meč se ni pomočil v	kri	bratov in se ne bo.Zadosti mu je krvi sovragove	A
starosto Viljencem, da bi pomočil železo v mojo	kri	in zapisal krvavo zvezo z vami!Magister peditum	A
sta ugasnila pod naravno silo, ki je klicala	kri	h krvi, brata k bratu.Težka teža, ki je morila	A
maščevanje, na maščevanje!« Svaruniču je pljusknila	kri	v lice.Obšla ga je nepremagljiva slast, zbudila	A
Skrb in žalost sta ga upognili in mu izpili	kri,	da je bil nem in gluh za vse, kar se je godilo	A
dočakana, ko zamahne meč časa v rodbino ter odseka	kri	od krvi, srce od srca, takrat zaboli, da duše	A
»Kaj mi mar! Naj si drug drugemu izpijejo	kri,	kaj mi mar!Samo dolžnost, nič drugega, samo	A
čutila je tudi sama, da ji je v lice zavalovila	kri.	»Čeden študent!	A
krepko potegnila. »Mati, to je vino za staro	kri!	Le brez skrbi ga srknite!«	A
stari ženici posvetile oči in ji je stopila	kri	v glavo. »Torej, Strniška, sedaj naredimo	A
Šele po večerji, ko je močno vino razplalo	kri,	se je razplela govorica.Smrekar je pričel.	A
srečna!« Minka se je razvnela, da ji je šinila	kri	v lica. Alena je zrla nanjo kakor na	A
ki jih je dobro poznal. Smrekarju je ginila	kri	z lic, srce mu je strašno kljuvalo, razmazane	A
skoz katere je odšla znanilka zla - Mara. Vsa	kri	ji je izginila iz lic, ustnice so se ji krčevito	A
čezdalje bolj ter glodala v njeni duši in ji pila	kri.	Alena je bledela in v gluhih nočeh bedeč klicala	A
Ni jih svarila. V lice ji je šinila	kri,	ko je spoznala Brestovo pisavo.S tresočimi se	A
jecljaje odvrnil. Čutil sem, da mi je šinila vsa	kri	v glavo; kar zapeklo me je v licih. ‚Iz katere	A
bilo pribito, in ne izpuste, naj jim gre za	kri	in za glavo. »Poznam tiste marnje, ki jih vse	A
resničnost na svetu. Rad bi mu bil obrisal	kri	okrog ust, a se nisem upal.Samo gledal sem ga	A
še tako hudo zaljubljena?« Veroniki se je vsa	kri	zlila k srcu.Prešinil jo je občutek, da jo je	A
kakšni zbadljivi šali na svoj račun. Le mirno	kri,	vse je v redu, si je prigovarjala ...Da ne bo	A
opazil, da ji po nogi od meč do gležnja polzi	kri.	»Oh, to ni nič,« je odmahnila Veronika.	A
v roki, pritisnila ob vroče čelo, »ker je to	kri.	Če ga pijem, se mi zdi, da pijem življenje, in	A
kako je takrat rekla Katarina: ‘ Kakor da pijem	kri!	’ »Rdeče, kot je rdeče srce,« je rekel Roman	A
»Jezik za zobe, grinta! ...	Kri	so mi vzeli, ja, pa sem omedlel.Potem so me	A
izvedela?« Tončka je začutila, kako ji je vsa	kri	butnila v glavo.Samo sebe je zaslišala, čeprav	A
v dejanskih spopadih. Večkrat je tekla tudi	kri,	k sreči samo iz nosu ... Učitelju Urbančiču	A
žaljivke, vendar je konec koncev vroča Gradnikova	kri	premagala razsodnost. »Zakaj bi se jim	A
redim vso malovredno svojat ...« Dečku je šinila	kri	v obraz. »Ničesar jima ni treba dati	A
v žilah se mu je pretakala ošabna Gradnikova	kri	- ne zameri, a tako je -, je bil v svoji samoti	A
rogali ... O, da ni mojemu očetu prehitro zavrela	kri,	sedeli bi v ječi še današnji dan, vi in vaš	A
nanj!« »Vendarle je v njem poštena Gradnikova	kri,	« je zamomljala teta. »Njegovega bivališča	A
korenike njegovega žitja, tu je dom. Njegova	kri	se tu pretaka hitreje po žilah, kakor da sili	A
»Ej, to je naš fant! Prava kmečka	kri,	zato pa ima srce za ubogega kmeta!«Te besede	A
sedečo in glave izstezajočo družbo, mu je planila	kri	v glavo in vrt je kar zaplesal pred njim.Poleg	A
povsem navadni ljudje ...« Lovreku je oledenela	kri.	Pred vso družbo in pred njo ga hoče osramotiti	A
ljubezni? Ali te ni zmešala ošabna gradniška	kri,	ki ne zna prositi?Še zdaj se krči in te odriva	A
Šema domišljava ... Ali ti hudo pije	kri	...?« »Zdaj ne več, ker si ne upa.	A
izginjalo, minevalo. In Lovreku je ledenela	kri	v žilah, ko je pomislil, da se utegne starec	A
dolgočasne besede v popolnoma tujem, neznanem glasu.	Kri	mu je plula v prsih in po žilah, da se mu je	A
umazanim nestvorom. ”Tako sem pil polagoma svojo	kri,	kapljo za kapljo; izrabil sem svoje življenje	A
zgodnji mladosti, še v otroških letih, prelila	kri	za sveto vero in za Kristusa!“ je odgovorila	A
njih. Alešu je seglo v glavo nenadoma kakor	kri	in kakor pijanost. Vzdignil se je in se je sklonil	A
tako gorko, srčno in boječe, da mi je zastala	kri	od srda in ljubosumnosti ... Prihajal je k	A
dni: takrat je stopal z dolgimi koraki, mlado	kri	v žilah, v srcu upanje, prehiteval je tovorne	A
srcu, v splahnelih žilah se je pretakala lena	kri.	Na to je bil pozabil Jan, ko je računil.	A
izpod las, čez upala, dolga, siva lica je tekla	kri	v debelih curkih; počasi je tekla, napol se	A
in se je čudno stemnilo pred njegovimi očmi.	Kri	mu je zacurljala preko čela in padel je na obraz	A
in čakam ... na nič! Kar ugledam, da mi lije	kri	od leve roke.Sežem po obvezo, pa se ne morem	A
nehanja, hoditi med ljudmi, bresti skozi blato,	kri	in solze z zavezanimi očmi in zaklenjenimi ušesi	A
nato letos pred pustno nedeljo. Pil mi je	kri	kakor nobeden pred njim.Ni me izpustil dan in	A
“ Polovico je razlil, polovico je izpil in	kri	mu je stopila v lica. ”Truden sem!“ je izpregovo	A
sem v dvorani in čutil sem, kako mi je bušila	kri	v lica, ko so se prikazali očetje in otroci	A
klical, saj si nas vabil, saj smo tvoji! Svojo	kri	si nam bil dal, to sladko, zakaj te je strah	A
vabil je. Razločno je občutil, da daje svojo	kri;	dajal je.Ni mu bilo zakrito, da lije strup v	A
sirotnih, prej tako belih, se je držala strjena	kri.	Roke so objemale strašni les in rokavi rdeče	A
jih je zatemnil. Ta oblak je bil rdeč prah,	kri	je vpila do nebes.In vse je utonilo v njem,	A
je prepojil vsega, kakor bi se mi primešale v	kri	in meso težke, svinčene kapljice.Da bi se ga	A
hoče v stran in na svojo pot, ga pohodijo v	kri	in blato, še komaj da se dobro okrene ...Očitajo	A
bi trepetajoč od verne radosti gledali svojo	kri?	... To radovoljno trpljenje, to junaštvo - kaj	A
mlad, zdravnik: ”Vse bi bilo dobro in naturno:	kri	se prenavlja zmerom bolj počasi, umiri se in	A
Toda vedno hlastneje premetuje vso prodajalno;	kri	mu sili v obraz.Vse je res!	A
dpisali?“ . / . / stran 66 . / Vejánu je vzkipela	kri,	a takoj ga je zopet spreletel mraz. Jezik mu	A
hip beseda na jeziku. Ali kmalu se osvesti in	kri	ji zalije lica. ”Ven, oderuh sleparski, poberi	A
takó slabega, izgine tudi njemu za trenotek	kri	z obraza.Ne da bi mogel takoj ziniti besedico	A
gledaš tako neumno?“ Žena se nekoliko osvesti in	kri	ji udari v lice. ”Povej mi najprvo, Majar	A
zadnjikrat in za zmerom, zob se je zasadil v črno	kri.	In ustna se niso genile več.	A
truplu in je grizlo tam, raslo je, razlilo se v	kri,	v vse misli in sanje.Na zunanje je bilo treba	A
tiho je bilo vse, slišala sem v sencih svojo	kri.	Nenadoma me je spreletel mraz na vratu in na	A
visoko, napel je prsa in je iztegnil roke in	kri	mu je šinila v lica.Velika, boja in zmage željna	A
sled bolezni, gorka je bila spet prej tako lena	kri	insrce je bilo glasnega veselja željno.Na peščeni	A
ubežím? V ledenem puhu njegovih ust gostí se mi	kri,	in leze pa žilah leno in počasi,kakor smradljivo	A
Nikdar.	Kri	mi zastaja v žilah; moje ustnice so suhe in	A
To je starost!“	Kri	mu je pognalo v lica, vzravnalo mu je život	A
bolesti, neizrekljive, da bi človeku zastala	kri,	če bi jih ugledal na svetli cesti; ali bojazni	A
da si prelil za nas na križu svojo žlahtno	kri!	O Jezus, povej, da tudi name nisi pozabil!“	A
kapljo krvi in hude rane na dlaneh. Takrat bo	kri	posušena in rane bodo zaceljene. Nagnil se bo	A
še imenitnejša je: za čašo vina korec krví!	Kri	je žlahtna pijača, posebno če lije po tenkih	A
se zgane pred drobno buciko. Ker gospodar je	kri,	pamet je le godrnjav hlapec.Ponavadi ne hranijo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani