župan (601-700)

”Kakšen Samotorec?“ ”	Župan	bi rad bil!“ se je oglasil tajnik iz kota.	A
... To smo rekli, drugega nič!“	Župan	je gledal nezaupno. ”To si pa kar zapišite	A
župana in groza je bila v njegovem pogledu.	Župan	se je smehljal; podbradek se mu je tresel in	A
da bom obležal ob cesti s preklano glavo?“	Župan	se je smehljal zmerom enako, tiho in zadovoljno	A
karajoče besede. ”No, saj mi je pridigal celo	župan	... ta kanalja!“ se je nasmehnil. Župnik je	A
trditi! Jaz, na priliko, mislim, da je koristna;	župan	pravi, da ni in tudi župnik je takih misli.	A
cesti s preklano glavo! Kraj je rokovnjaški in	župan	ni blag človek in tudi župnik pravi, da ni!	A
Morda je Samotorec tudi tam, tisti, ki pravi	župan,	da je bil takrat na pomenku, ko sem jih vabil	A
”Kaj? Tako dobre volje?“ se je začudil	župan.	”Dobre!	A
steklenicami v rokah. ”Ali je doma gospod	župan?	“ je prašal plaho Kačur. ”Doma so!“ je odgovorila	A
”Pa pokrijte se!“ ”Gospod	župan...	moje ime je Martin Kačur, učitelj... šele včeraj	A
trudil se bom, da mu ... ne bom delal sramote ...“	Župan	se je zasmejal in mu je segel v roko. ”Zakaj	A
”Nisem šaljivec ... Resno, gospod	župan	... in vestno ... bom izpolnjeval svoje svete dolžnosti	A
telo, kadar se prikaže na ovinku imenitnik,	župan,	župnik, uradnik; prožno in mladeniško je telo	A
na jezik, se je ozrl po družbi. Tam so bili:	župan	iz Blatnega dola, in tajnik, ki je govoril po	A
/ Koncem mize, v tobakovem dimu, je sedel	župan	in se je ozrl veselo na Kačurja izpod črnih	A
Zdaj: gospod župnik! - klobuk do tal! Gospod	župan!	- glavo do pasu!Gospod nadučitelj - he, ali	A
salonskih suknjah in belih kravatah (gospod	župan	in gospod davkar sta imela celo visoke cilindre	A
velikih vrat, kjer je stala gospoda - župnik,	župan,	sodnik, vsi dostojanstveniki in bogataši iz	A
k meni!“ ”Bomo že vse napravili,“ je dejal	župan	štacunar.”Naj se oglasi mati pri meni!“ je dejal	A
preden je prišla gospa in jo je ogovorila.	Župan	ji je dal deset goldinarjev, župnik ji je izročil	A
”Kaj pa vi čakate?“ ”Ali so gospod	župan	doma?“ Zavrelo je malo v Francki.	A
zvenčanje je utihnilo, premeknil se je stol in	župan	je odprl duri, stopil je v vežo.Velik in močan	A
svojemu krepkemu, čisto neberaškemu glasu.	Župan	se je razjezil. ”Da, seveda, to pojde kar	A
nič ne uči!“ Francka je bila vesela, da je	župan	govoril, da ni šel kar molče mimo, kakor je	A
raztrgan hodi.“ ”Lepa mati!“ se je nasmehnil	župan	porogljivo.- Pogledala mu je v obraz in videla	A
govorila hitreje. ”Saj ste obljubili, gospod	župan	... takrat, ko je šel v šolo ... jaz sama bi nikoli	A
dolžan?“ ”Deset goldinarjev; pet jih je dal	župan	...“ Tresla se je od pričakovanja, - glej,	A
2. Gospod	župan,	čigar oseba je bila v očitnem nasprotju z njegovim	A
svojega značaja. Obsodbo je zaključil gospod	župan	s krilatimi besedami: ”Če misli, da se mu	A
prepaden in uničen: . / . / stran 196 . / gospod	župan	v fraku in visokem cilindru, - rejeni poštar	A
z zategnjenim glasom: ”Oj, Blokar ... gospod	župan!	Obrnite svojo glavo malo v stran, da ne bodo	A
so samo prazne besede!“ segel mu je v besedo	župan.	”Povedali niste nič novega; vsak dan se sliši	A
106 . / ”Čemu ste se takó razgreli, gospod	župan?	... Naposled -- mi o beračih niti govorili nismo	A
veste, kdo sem jaz in kdo ste vi?“ ”Vi ste	župan	in jaz sem Mrva, -- Mrva, penzionirani učitelj	A
dajati, in čegava je dolžnost, da jih posluša ...“	Župan	se je dvignil razjarjen, da bi odgovoril; a	A
punco iz cunj, a jaz imam svojo filozofijo;	župan	Blokar ima skrinje cekinov, a Mrva ima svoj	A
sanjali na nebu in mesec je plaval med njimi.	Župan	se ni mogel odločiti, da bi spregovoril.Sram	A
poraščeni Miha se je popraskal za ušesi. ”Hm,	župan	... meni se zdi, da je v tem vendarle nekaj čudnega	A
škoda ne bo; v nedeljo imata tukaj pijačo.“	Župan	je stopal molčé in hitro skozi vas, da sta ona	A
... Kaj, da se ne gane?“	Župan	se je uprl sam z vsem telesom in čebelnjak se	A
ležale razbite v jarku in za obcestnim grmovjem.	Župan	pa je molčal in hitel navzdol. V	A
pod hruško in prižgal pipo. ”Glejte, gospod	župan,	-- kos mesá vam visi od rame in prsa ste si	A
nasmehu. ”Kakšen ples pa ste imeli sinoči, gospod	župan?	“ ”Kakšen ples?“	A
Kenk, občinski svétnik. ”Mislite si, gospod	župan,	-- Mrva je hodil davi po vasi in pripovedoval	A
kakor odsevajo sveče na mrličevih licih ...“ In	župan,	-- župan živi dalje, kakor živé drugi ljudje	A
odsevajo sveče na mrličevih licih ...“ In župan, --	župan	živi dalje, kakor živé drugi ljudje.Na večer	A
boter vsem svetnikom; rodoljubni, prijetnorejeni	župan,	ki gleda v kozarec in mežika, ker se mu že nekoliko	A
Narahlo je potrkal s prstanom ob kozarec;	župan	se je vzdramil ter je široko odprl trudne oči	A
pojdemo, vsi pojdemo!“ je zavzdihnil zaspani	župan,	nagnil je glavo postrani ter sklenil roke na	A
Šviligoj. Šel je dalje in je srečal župana;	župan	je samo globoko zavzdihnil, pogledal je žalostno	A
izbičati iz doline!“ je razsodil v krčmi rodoljubni	župan	v svojem pravičnem srdu. ”Prijetno bi bilo	A
vozila konja, dvoje črnih satanov je bilo!“	Župan	se je pokrižal, nato je urno izpraznil kozarec	A
šel sem, kakor da bi bežal pred hudo uro!“	Župan	se je drugič pokrižal, natočil si je in je izpraznil	A
šel učitelj Šviligoj, in je šel dacar, in tudi	župan	je šel.Prišli so in so videli, da so na stežaj	A
malodušno je bilo srce. ”Kaj bi gledali?“ je rekel	župan.	”Nihče nas ni klical!“ je rekel dacar.	A
”Ob belem dnevu ne bo strahov!“ je rekel	župan.	”Tudi razbojnikov ne!“ je rekel dacar.	A
S prečudno urnimi koraki sta hitela za njim	župan	in učitelj Šviligoj preko vrta na cesto.Ampak	A
ustih ...“ Kakor ga je bila groza, je pljunil	župan	in je nejevoljno stresel z glavo. ”Da se	A
”Žužnja, kaj si že pijana?“ ga je ozmerjal	župan.	”Rad bi pa le vedel -“ je rekel učitelj Šviligoj	A
dvorišče. Nabralo se je bilo že mnogo ljudi;	župan	je bil tam in učitelj, otroci so se podili po	A
kaj ?“ ”I, kaj bi?“ se je nasmehnil debeli	župan.	”V mrtvašnico ž njim, pa je konec besedi!“	A
vedi kaj!“ ”Če je itak mrtev!“ je odgovoril	župan.	”Ti, ki zijaš tam na pragu,“ je zaklical župnik	A
slamo. ”Da bi vsaj vedeli, kdo je!“ je ugibal	župan.	”Iz naše vasi ni; v celi dolini šentflorjanski	A
se je bil nameril ...“ Zdaj se je sklonil tudi	župan,	odgrnil je neznancu suknjo in je iskal po žepih	A
napisano z velikimi, okornimi črkami: ‚Polikarp‘.	Župan	je zmajal z glavo. ”Potepuh je pač, brez	A
Morda mu je bilo tako ime,“ je omenil učitelj.	Župan	pa je stresel nevoljno z glavo. ”Polikarp	A
veliko sem doživel ob teh čudesnih dneh ...“ Tudi	župan	se je bil napol streznil in ni mu bilo prijetno	A
V krčmi je sedela gospôda. Učitelj in	župan	sta pripovedovala svojo stvar. ”Nisem bojazljive	A
usmili, nisem imel korajže, da bi bil šel ...“	Župan	je gledal zamišljen v svoj kozarec. ”Tudi	A
ko je stal v hlevu pred mrtvim vagabundom ...“	Župan	se je nenadoma domislil. ”Glejte, vagabund	A
vprašal zdravnik. Nista se mogla domisliti ne	župan	ne učitelj. Tedaj je planil v sobo človek	A
so se oglasili koraki; zdravnik, učitelj in	župan	so stopili v cerkev. Župnik je vzdignil glavo	A
prepevali, da je bila žalost in sramota. Celo	župan	sam je ležal nekoč v jarku dva dni in dve noči	A
leho, še ta in oni travnik; morda bi bil danes	župan,	bahalbi se po cesti z dolgo pipo v ustih in	A
sliši, kakó zabrenči tu in tam muha v zraku. Oče	župan	ustanejo, da bi razglasili izid volitve, a ko	A
Rétovje je danes vznemirjeno in vzburkano.	Župan	je oblekel že navsezgodaj svetel, obrabljen	A
in pravičnim pogledom. Izpregovoril je sam	župan.	”Res je lagal dacar, kakor ponavadi; ampak	A
pisar. ”Tat je, zaklepajte duri!“ je sodil	župan.	”Postopač je, izgubljen študent!“ je rekel notar	A
Spogledali so se pomenljivo. ”A?“ je vprašal	župan.	”Ni sam!“	A
pohujšanje na dan. ”Saj sem vedel!“ je rekel	župan.	”Saj sem vedel, da ga je sam zlodej prismodil	A
pa je izginila dolina in kako?“ je vprašal.	Župan	je pogledal široko in je zelo nategnil spodnjo	A
naklesti ter ga naloži na voz!“ Tako je razsodil	župan.	Ampak kaj je človeška sodba in beseda!	A
od dacarja in iblajtarja ... Ko je tisto noč	župan	zaklenil duri in je že slekel suknjo ter se	A
naslonil glavo na njegove prsi; celo poihteval je.	Župan	se je oprl z desnico ob posteljo, drugače bi	A
na ustnice. ”Saj so le sanje!“ se je tolažil	župan	v svoji grozi.”Jutri bom vstal, pa ne bo rokovnjača	A
tem in onem, o preteklosti in o prihodnosti!“	Župan	je sedel, kakor mu je bil tujec ukazal.	A
Ob taki uri ... na tak način ...“ Jecljal je	župan	in je gledal debelo od same velike osuplosti	A
...“	Župan	ga je pogledal postrani. ”Kujon, da je molil	A
naglas izpregovorite, da se hiša vzdrami!“	Župan	ni poklical, pač pa ga je obšla tako težka groza	A
Kaj ukazuješ?“ Tujec se je hudo začudil,	župan	pa mu je bral hinavščino v očeh. ”Kaj nisem	A
Kaj se ne spominjate več - nič več?“	Župan	je nagnil glavo. ”Pa kaj zdaj?	A
razkličem ...“ ”Ne tako, ne tako!“ je hitro zamahnil	župan.	”Pa razkličem, kaj se je vršilo in kako se	A
tindvajsetimi leti!“ ”Ne tisto, ne tisto!“ je hitel	župan	in je gledal v strop. Tako sta umolknila; tujec	A
je smehljal, da se mu je podbradek stresal,	župan	pa je gledal v tla in polne hudih skrbi so bile	A
začuden in užaljen obraz, da mu je verjel nekoliko	župan	sam in da ga je spreletelo kakor hud spomin	A
moj dom!“ ”Kako se je razljutil!“ je gledal	župan	ves osupel in je komaj razumel pregrešne besede	A
dandanašnje čase?“ ”Ampak ... kako?“ je planil	župan	ves prestrašen. ”Pa pred cerkev, pa na semenj	A
semenj!“ je rekel kujon in se je smehljal.	Župan	je šel in je vzdihnil globoko in je naštel.	A
in je skočil in je izginil. Dolgo je stal	župan	v izbi, dolgo je gledal v noč, pod belimi zvezdami	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani