župan (401-500)

Preden je župnik dvignil glavo, je stal pri njem	župan;	niti zapreti ni utegnil za seboj.Naglo je hropel	A
/ . / stran 7 . / »Da, vojska!« je potrdil	župan.	»Oznanite ljudem, naj bero.	A
dobil brzojavko in sedaj so že tu ‒ lepaki!«	Župan	je pokazal na zavoj velikih papirjev pod pazduho	A
Vojska bo! Zatorej ... « kakor mu je bil naročil	župan.	In potem si je pripravil navduševalnih besedi	A
lepak in kazal s kladivom na podpis: »To ni	župan,	tudi okrajni glavar ni, to je« ‒ s sklanim glasom	A
»Saj res,« se je za hipec ustavil. »	Župan	gre z njim. Prav taka hoja je.«	A
Župnik je stal sredi med ljudstvom, ob njem	župan.	Vsak hip se je priril kdo do njega in mu ponudil	A
ura!« »Sram te bodi, jezik,« se je okrenil	župan	in dvignil roko proti njej, ki se je vesela	A
»Hudobije še vojska ne užene,« je razlagal	župan	župniku in se še nekajkrat jezno ozrl na Pikono	A
boj! Še jo boš delal, turbino,« ga je branil	župan.	»In če je ne bom jaz, jo napravi tale!	A
ni dobil doma, in je spet mislil na Franco.	Župan	je imel gostilno.V prostrani sobi je sedelo	A
poklicalo močno trkanje na vrata. Vstopil je	župan.	»Begunce smo pripeljali,« je začel takoj župan	A
župan. »Begunce smo pripeljali,« je začel takoj	župan	in poveznil klobuk na stol ob župnikovem pultu	A
»Dvajset, kajne?« »Ho!« je povzel	župan	in dvignil glas: »Dvainštirideset!« »Dvainštiridese	A
Ne drži nobeno pisanje več, kar je vojska.«	Župan	je potegnil iz žepa listine in zapisnik ter	A
drugačnega plemena so ko mi,« je potoma razlagal	župan.	»Majhni so, kratkih nog, v život pa zavaljeni	A
se je župnik otel beguncev, je takoj modroval	župan:	»Vidite, vse drugače ko pri nas.« »Navada,«	A
županu. »Kakor nalašč,« se ga je razveselil	župan,	ki je prišel iz pisarne. »Za Jančarico je prišla	A
imel glavo na njenem naročju. »Na, tole je dal	župan,	« je France brez pozdrava porinil polo na mizo	A
tolažiti v tem času, ko sam ni tolažbe vedel.	Župan	ga je sprejel na pragu: »Tri smo že izgubili	A
sobo. »Nimamo kaj gostov,« ga je naglo oplazil	župan.	»Vse se je razšlo, ljudstvo je potrto.«	A
se je razšlo, ljudstvo je potrto.« Nato je	župan	razgrnil nekaj številk seznama izgub in mu pokazal	A
vojno ministrstvo nikakršne odgovornosti. »	Župan,	poglejte,« je rekel župnik in prebral naglas	A
naglas še enkrat to opazko. »No, no,« je pomahal	župan	z roko, »le nikar.To je za tolažbo, kaj slabega	A
bomo, dokler bo vojska.« »Prav je,« ni čakal	župan,	»kdo bi poslušal muziko, ko bi človek najlaže	A
« »Kaj pa Jančarica?« »Hm,« se je namuznil	župan.	»Omoži se.«	A
poznati.« . / . / stran 168 . / »Natolcujete,	župan.	« »Ali sem rekel kaj napačnega?«	A
Pojdiva k njemu in ga pregovoriva.« »Pojdiva.«	Župan	je vzel klobuk in sta šla. Golob je sedel pred	A
Trije so že padli v vojski, ali veš,« je začel	župan	in si odtrgal slivo, ki je visela nad njegovo	A
bi bil, če bi učakal,« je popravljal župnik.	Župan	je segel po drugo slivo.Golob je pogledal v	A
drugo slivo. Golob je pogledal v veje: »Le daj,	župan,	saj jih imamo.« »Vidiš, Golob,« je začel naglo	A
stran 169 . / »Vidiš, Golob,« je začel naglo	župan	in odfrcnil s prstom pečko, ko je pogledala	A
župnika. »Prej bi bil pazil,« je poprijel hitro	župan,	»pa se ti je zdelo, jeli, ko je voglaril za	A
cerkveni ključar ‒« »Se koj odpovem, na tem mestu!	Župan,	ti si za pričo ‒« Golob je planil v hišo in	A
»Naj le bodo! Ampak počakaj,	župan,	ko bodo volitve! Potem boš videl in vi tudi	A
Golob.« »Zbogom,« je rekel župnik in se okrenil.	Župan	ga je pa pičil: »Če me boš ti izvolil, se še	A
sta šla molče drug ob drugem, nato je začel	župan.	»Kako je visok!	A
besedice. Prav tisto uro, ko sta se mudila	župan	in župnik pri Golobu, je šel proti domu Matic	A
Tam je ustavil. . / . / stran 212 . /	Župan	je prišel z občinskim slugom Petrinom na prag	A
bo prvi dan imel šest, jeli?« ga je podražil	župan	z Jančarico in ga zaeno spremil v hišo. Tam	A
za nas prelil kri na vojski, ga že zasluži.«	Župan	je prinesel vino in tudi prisedel. »Prav je	A
stran 213 . / »Prav govoriš, Luka,« je potrdil	župan.	»Franceta bomo oženili.	A
vam rečem: sam se ne bo oženil, ker se ne zna.	Župan,	midva ga dajva!« »Dajta, dajta,« se je muzal	A
čaka Jančarica.« »Modra beseda,« je potrdil	župan.	»Ženska je še za tolikanj, da se nobene mlade	A
France, prepusti meni to reč,« se je ponudil	župan.	»S svetovalcem Strgarjem imava še ta teden opravka	A
pestunja na travnik in ga poklicala od košnje.	Župan	je obesil koso na hrast, odpasal oselnik in	A
Vojaki so hudi!«	Župan	si je umil roke ob potočku, jih počasi brisal	A
so, ko vas ni doma, in sedaj bodo še bolj.«	Župan	pa ni bil mož, ki bi se bil dal spraviti s tira	A
župana. »U, kaj pa je?« se je mirno zavzel	župan	in ni stopil nič hitreje. »Aló, z menoj iskat	A
Pokažite hlev!«	Župan	je odšel na dvorišče in ni rekel ne tako in	A
hlev gor in dol. Višji je ukazal: »Številka ‒	župan,	koliko je pri vas številka?«‒ »Sedem.«	A
‒ »Številka sedem, štiri konje v hlev. ‒	Župan,	kje imate steljnik?« Župan je odprl široko leso	A
‒ Župan, kje imate steljnik?«	Župan	je odprl široko leso.Nekaj voz stelje je bilo	A
osem konj!« »Kam bomo pa s steljo?« je vprašal	župan.	»Pod konje z njo!	A
Enega že spravite noter, več pa nikakor ne.«	Župan	ji je pomežiknil. »Številka?« se je oglasil	A
se je oglasil vojak. »Dvanajst,« je povedal	župan.	»Številka dvanajst ‒ šest konj v hlev!« je zapoveduj	A
vi!« »Potrpimo, Franca,« ji je prigovarjal	župan.	Franca pa se ni dala preprositi.	A
vem kot vi, ki ste rejeni kot kak krčmar.«	Župan	je mahnil z roko in jo krotil ter velel vojakom	A
uprla roke v boke in začela: »Nikoli ven ‒«	Župan	je zamahnil z roko proti njej in naglo odvede	A
vozove. »Najmanj škode bi bilo,« je modroval	župan,	»če zategnejo vozove po vasi, po dvoriščih.	A
imeli na zgrabkih. »Škoda ga je,« je omenil	župan.	»Za domovino ni nič škoda.	A
»Pokličite ga!« »Golob!« je zavpil	župan	in ga vabil z roko. Golob je zasadil vile v	A
sedaj ob košnji. Ne moremo tako naglo,« ga je	župan	opravičeval. »Ne moremo?	A
Še danes.	Župan,	vi ste odgovorni, da bo vse pripravljeno, ko	A
prah, ki se je dvignil izpod konjskih kopit.	Župan	in Golob sta gledala za njimi. »Vidiš, Golob	A
«	Župan	je skomizgnil z rameni: »Le vse dajmo, samo	A
umakni v kozolec in potrpimo,« mu je še rekel	župan	in šel nazaj v vas. Golob je gledal za njim	A
ko je bil že daleč, je zavpil: »Ti, hoj!«	Župan	se pa niti ozrl ni.Z roko mu je odmahal in zavil	A
potem ti hodi k županu: ‚Mokice, mokice, gospod	župan!	’Da sem jaz župan, bi dala takimle mokice!«	A
‚Mokice, mokice, gospod župan!’ Da sem jaz	župan,	bi dala takimle mokice!« »Prav imaš,« je pritrjevala	A
košev trave za živino. . / . / stran 274 . /	Župan	je imel dva grunta, edinega sina na fronti,	A
kokoš več ne znese.« »Tiho bodi,« ga je miril	župan.	»Le časa počakajmo.	A
sramoto so se bahali. Župnik je obupoval,	župan	pa je ostal miren, kot je bil: »Kaj bi se čudili	A
»Pa mi dajte hleb in moko!«	Župan	je ukazal ženi, da ji je izročila, kar je obljubil	A
Stiskar je že stal pred hišo, ko se je vrnila. »	Župan	te prosi za kosca, če hočeš.S kruhom in moko	A
»Ne gre. Tudi	župan	mi je branil.𠆮n teden počij,’ je rekel, ‚potem	A
krone na dan. »Od sile je to,« se je jezil	župan.	»Edino kmetu ne mara nihče delati.	A
so se zbrali veljaki iz vse fare. Prišel je	župan	in občinski svetovalci, prišla sta župnik in	A
je gorelo lice v radosti. Kaj Smrekar, kaj	župan	in župnik - nocoj jih ni videl nihče.Vsi so	A
zavalovila proti durim. Tedaj sta se pojavila	župan	in župnik, ki ju je priklical šunder.S težavo	A
čudovito polnil in mu obetal lepe dni. Celó	župan	ga je sprejel brez naukov in očitkov in mu poleg	A
imeli sitnosti. In še to dobroto mi je napravil	župan,	da je zapisal na papir, kako sem bil okraden	A
hudega konec. Ko se je začel topiti sneg, si je	župan	domislil in mi rekel: ‚Silvester, dosti je tvojega	A
Verjemi ali ne: danes dopoldne sem videl, kako je	župan	njihovo prevzvišenost, gospoda stražmojstra	A
Tam spodaj, daleč, že v sončnem prahu, stoji	župan	in si ščiti oči z dlanjo in ogleduje belo srajco	A
belo srajco na holmu svete Trojice. Puško ima	župan	na rami, zelena je njegova suknja, tudi njegov	A
svetnikov blagoslovljeno, in da bi streljal vrabce.	Župan	je motril z bistrim očesom belo srajco na holmu	A
”Glej, zdi se mi, da je tam doli pod Frtico	župan,	ki strelja vrabce!“Tako sta pomislila in sta	A
na prvo mesto v Drinju; lahko bi bil postal	župan,	ali nič: niti za občinskega svetnika ga niso	A
ljubljenec krščanske gospé Ružičke, dunajski	župan	dr. Lueger. Na Dunaju pa je ostal nepošteni	A
in troje visečih podbradkov, so rekli gospod	župan.	Tisto suho, ki se ji je zibal na temenu silen	A
pogovarjal o vzgoji ter njenih zmotah. Gospod	župan	je burno stresel svojih troje podbradkov, preko	A
... So že tukaj!“ Gospod	župan,	gospod sodnik in gospod predsednik krajnega	A
In med tem truščem je začel govoriti gospod	župan.	Od vznemirjenja se mu je stemnilo pred očmi,	A
kaj, - da ne bi v očigled te naklonjenosti ...“	Župan	se je oddahnil takó globoko, da sta ga gospod	A
obleko n. pr. . / . / stran 115 . / gospod	župan:	vsi bi dejali: ” Gospod župan se nosi moderno	A
115 . / gospod župan: vsi bi dejali: ” Gospod	župan	se nosi moderno!“- Ali sam Bog razumi Ognjiščkovo	A
govoril tako navdušeno on sam ali recimo gospod	župan,	- no, kaj bi bilo na tem čudnega? Od takih ljudi	A
V Pred krčmo je stal	župan,	golorok, debel in vesel. »Kam, Jernej	A
»Kam, Jernej?« »K tebi,	župan,	po opravkih!« Stopila sta v krčmo; široko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani