župan (501-600)

19 . / Stopila sta v krčmo; široko je sedel	župan,	Jernej pa je stal. »Zdaj poslušaj, župan	A
župan, Jernej pa je stal. »Zdaj poslušaj,	župan,	kakor ti bom povedal, ter presodi po pravici	A
Kje je zdaj pravica in postava, to razsodi,	župan!	« Župan je namršil obrvi, nagubančil	A
zdaj pravica in postava, to razsodi, župan!«	Župan	je namršil obrvi, nagubančil je čelo in njegov	A
Jaz ali on? Razodeni pravico,	župan,	razloži postavo!« Župan je naslonil plečati	A
župan, razloži postavo!« . / . / stran 20 . /	Župan	je naslonil plečati hrbet na klop in je gledal	A
»Kaj je to postava in pravica?«	Župan	se je razjezil. »Ne beseduj o pravici	A
postava!« »Ampak še to mi povej, učenjak in	župan:	kako bom pa v culo povil in povezal svoje delo	A
razloži, pa pojdem!« Zares se je tedaj razljutil	župan	in je s pestjo udaril po mizi. »Ali	A
Še včeraj so bile vse drugačne tvoje besede,	župan!	Vse drugačen je bil tvoj pozdrav in še tvoj obraz	A
in se spravi po svojem potu!« Tako je rekel	župan	in je vstal.	A
VI Ko sta se Jernej in	župan	tako pogovarjala in prerekala, so prihajali	A
znorel na lepem!« Pa je osorno izpregovoril	župan.	»Kaj bi se bilo zgodilo!	A
pravica?« »Tako ste ga slišali!« se je zasmejal	župan.	»Odgovorite mu!«	A
nad vsemi pa je Bog!« Kmetje so gledali mrko,	župan	se je posmehnil. »Premisli, Jernej,	A
je pot!« »Odpri mu duri, hlapcu, odpri mu,	župan!	« »Odpri mu jih na stežaj!«	A
»Odpri mu jih na stežaj!« In	župan	je stopil k Jerneju. »Hodi zbogom, Jernej	A
Jernej na cesto, je pomislil: »Tako je rekel	župan:	Zberi paglavce na cesti in jim pripoveduj svojo	A
kmet je rekel, ki me je spodil z voza; in tudi	župan	je rekel.« »Kako pa je bilo?	A
zasvetila bela vas. Prišla sta do županove hiše,	župan	pa se je prestrašil, ko je ugledal Jerneja.	A
župana in njegova dva namestnika sem videl.	Župan	je bil v fraku in belih rokavicah, debela zlata	A
imela verigi, toda ne takó debeli. Ali celó	župan	ni stal čisto spredaj; najboljša mesta, odkoder	A
mizo, razprostrl po mizi Frfilove papirje in	župan	se je napravil, da bi čital.Ali videl ni na	A
sodite, da je treba storiti - to je vprašanje!“	Župan	je bil v zadregi. ”Recite svojo; potem porečem	A
Recite svojo; potem porečem svojo.“ ”Gospod	župan!	Tisto uro, ko sem ugledal pod sabo lepo dolino	A
šentflorjanske fare po vsi širni domovini...“	Župan	je vstal ter se odkril. ”In jaz sem izbran	A
znameniti mož - -“ ”- je bil Štefan Frfila!“	Župan	je listal po debeli knjigi svojih spominov,	A
malomarnosti in pozabljivosti žurnalistov?“	Župan	ni razumel ničesar in želel je na tihem, da	A
je ustavil. ”Koga si pripeljal?“ je vprašal	župan	in je nejevoljno pogledal, ker je zaslutil ukaz	A
je krenil v vas. ”Kaj bi z njim?“ je rekel	župan.	Pomislil je dolgo in nato je rekel vdrugič:	A
je to na svetu?“ ”Prav si povedal!“ je rekel	župan.	”Ampak zdaj je tukaj, gosposka je ukazala, postava	A
Spogledali so se in so se smejali.	Župan	pa je strnil obrvi in je bil zlovoljen.	A
je šel skozi vas in ni pozdravil nikogar.	Župan	je ugledal Martina in spreletela ga je pametna	A
majhen, jutri bo velik!“ ”Saj ni nag!“ je rekel	župan.	”In če je zadosti v ubožni hiši za troje beračev	A
so obmolknili. ”Torej tja z njim!“ je ukazal	župan,	občinski pisar pa je stopil k fantu. ”Kje	A
nobeden. ”Gosposka bi delala sitnosti!“ je rekel	župan.	”Za tisto se briga, kar ni brige vredno.	A
”To je tisti!“ ”	Župan	je dobro ukrenil ... grešnik in beračica!“	A
prišel iz Trsta, se je razjokal vpričo ljudi.	Župan	Frfila je ljubeznivo posvaril Hojziča in ga	A
zagrnjena kakor ob veliki narodni žalosti. Edini	župan	je stal pred vežo, vrtel je na trebuhu palec	A
Ali veste, kaj sem videl sinoči?“ je vprašal	župan.	Jareb je nekoliko vzdignil obrvi.	A
sem se odel čez glavo ...“ ”Sanjalo se vam je,	župan!	“ je odgovoril Jareb. ”Ni se mi sanjalo.	A
z glavo počasi in trudno ter se je okrenil;	župan	pa ga je prijel narahlo za roko pod komolcem	A
celo ... Kriste, povej, kaj so bile sanje? Tudi	župan	pravi, da se mu ni sanjalo, ko je videl črno	A
oblaka ni bilo na njem, tudi ne najtišje sence.	Župan	je bil stopil golorok iz veže na cesto, pogledal	A
zaspano‐pijano molčečih uradnikov je sedel tam sam	župan	Frfila, ves dostojanstven, trezno motreč, resno	A
koristno in resnično besedo je izpregovoril	župan	Frfila, ko je oznanil, da Lize, te čeznaturno	A
Kdo vpraša odkod?	Župan	Frfila je pripovedoval, da je bila Liza nekoč	A
gospodu veliko bogastvo. Tako je pripovedoval	župan	Frfila in si je mislil zraven: ”Čemu bi se jaz	A
mnogoterih pametnih in postavnih rodoljubov.	Župan	Frfila je bil debel, toda zelo postaven in častitljiv	A
ne bo možila, preveč je pametna; tam je tudi	župan	Frfila, v tobakovo meglo se skriva, ampak ne	A
Tako pa torej pojdemo!“ se je vzdignil najprej	župan	Frfila; vzel je v roko kozarec, toda postavil	A
takoj spet na mizo in ni pil. Komaj je vstal	župan,	so vstali vsi drugi. ”Tako pa torej!“ je	A
vsi drugi. ”Tako pa torej!“ je izpregovoril	župan	s slovesnim glasom. ”Gospa Liza, tako pa se	A
Liza, in Bog povrni!“ Tako modro je govoril	župan	Frfila in se je poklonil in je šel preko izbe	A
In ko je vdrugič zaspal, je stal pred njim	župan	Frfila, z otožnim pogledom je gledal nanj in	A
zmajeval z glavo. ”Zakaj majete z glavo, gospod	župan	Frfila?“ je vprašal Jareb in obšla ga je čudna	A
bojazen. ”Zato majem z glavo,“ je odgovoril	župan	Frfila, ”ker ne morem drugače.Kdo bi ne majal	A
ntflorjanska poroko, kakršne ni gledala prej nikoli.	Župan	Frfila je stal med svati, zmajal je z glavo	A
odgovor je bil prestrašen pogled ... V veži je stal	župan	Frfila in je pripovedoval Jerini, ki se je smejal	A
razlegel krik ...“ Jerina se ni več smejal,	župan	Frfila je namršil obrvi.	A
hlapec. Tudi župana je vprašal župnik, ali	župan	se je zasmejal. ”Nisem gledal proti nebu!	A
nog, komaj da je še glavo vzdignil. Prišel je	župan	in je stal kraj postelje ves žalosten, župnik	A
zarje.“ ”Blede se mu, pokleknimo,“ je rekel	župan.	Potrkalo je na duri, dekla je stopila k postelji	A
zaklical debel glas. Pripeljal se je naposled	župan,	pripeljala se je lepa četa občinskih svetovalcev	A
... Če bi vi, gospod sodnik ... ali vi, gospod	župan	... če bi vi nosili grobo krpo na čevlju ...“	A
”Tam je tista velika štacuna; tam je menda	župan!	“ Stopil je v vežo in naproti mu je prišel	A
tisti sem jaz, gospod, saj sem jaz zapoljski	župan!	“ In zasmejal se je veselo, skakljajoče in	A
”Lažete!“	Župan	je pomežiknil, prekrižal je roke na trebuhu	A
razen z zdravnikom.“ ”Z zdravnikom?“ je prašal	župan	jako vzburjen in se je sklonil globoko preko	A
seveda - človek pije doma, v krčmi -“ In	župan	se je prijel z obema rokama za želodec in se	A
Iztrgal mu je roko in lica so mu plala v ognju.	Župan	je narahlo upognil život, smehljal se je in	A
megle so se razpršile. ”Kakšen pa je bil naš	župan,	tam v tisti kotlini!“ je pomislil Kačur.”To	A
Kačur v svojo izbo, je ugledal pismo na mizi.	Župan	mu je pisal, da bi rad govoril z njim. ”Še	A
stopil v štacuno in je videl, kako je tankonogi	župan	nenadoma izginil ter še v begu pomignil s prstom	A
steklenimi durmi, ki so držala v vežo, se je prikazal	župan	in je potrkal narahlo ter pomignil Kačurju.	A
odprl je steklene duri in je stopil v vežo.	Župan	ga je prijel za roko in ga je peljal v izbo	A
odgovoril. ”Jaz sem namreč narodnjak!“ je hitel	župan.	”Nikar me napak ne razumite!	A
sobi. ”Kaj pa ste me hoteli prašati, gospod	župan?	“ ”Takoj!	A
prepričanje.“ ”Eh, kaj bi!“ se je zasmejal	župan	in mu je položil roko na komolec.”Kaj bi!	A
”Na nobeno!“	Župan	je skočil in je hitel po sobi. ”Na nobeno	A
je šel skozi štacuno in je stopil na ulice,	župan	je izginil v temno vežo. ”Kanalja!“ si je	A
lepše pobeljena kakor farovž. Krčmar je bil	župan,	debel, vesel človek z zabreklim obrazom in tako	A
Dela ne boste imeli veliko!“ je pripovedoval	župan.	”Časih vam bo šola čisto prazna, posebno poleti	A
pride pisanje od gosposke?“ je prašal Kačur.	Župan	je molčé vzdignil roko in je pokazal s palcem	A
ozke hlače. ”Nemški zna!“ je izpregovoril	župan	tiše in je pokimal.Nato se je okrenil počasi	A
Ljubljančana. ”To je naš učitelj!“ je razlagal	župan.	”In to je moj tajnik!“	A
glavo proti županu. ”Kako si rekel?“ je prašal	župan.	”Ali si mislil dobro ali slabo?“	A
čudne besede izkoplje na dan!“ se je zasmejal	župan.	”Vsak hip mu pride druga na misel!	A
Kap!“	Župan	se je smejal od srca. ”Tak je zmerom, glejte	A
izpil kozarec in je vstal. ”Kaj že?“ je prašal	župan.	”No, tàk pa pridite vsak dan!	A
/ . / stran 86 . / In kadar ga je ugledal	župan,	je zamajal z glavo. ”Ej!	A
neprestano z vodenimi očmi. Časih se je okrenil	župan	k njemu in je pokimal molče; prav tako molče	A
zardel je bil v obraz in oči je imel solzne.	Župan	je sedel za mizo, naslonjen globoko v stol;	A
”Kaj bi jaz?“	Župan	se je nasmehnil široko, napol prezirno, napol	A
ozko brado in je mežikal zelo hitro. ”Gospod	župan!	“ je zaklical nenadoma. Župan se je okrenil	A
”Gospod župan!“ je zaklical nenadoma.	Župan	se je okrenil na stolu. ”Gospod župan, vi	A
Župan se je okrenil na stolu. ”Gospod	župan,	vi bi bili pouka zelo potrebni!Pouka in palice	A
Pouka in palice!“ ”Kaj!“ se je raztogotil	župan	in se je vzdignil s stola. ”Parlez‐vous françai	A
”Parlez‐vous français?“	Župan	je obstrmel in se je ozrl na Kačurja. ”Zdaj	A
Nak! Ne pustite me na miru!“ se je razsrdil	župan.	”Kaj pa se ukvarjate z ljudmi brez moje vednosti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani