župan (801-900)

devetindevetdeseta ...“ . / . / stran 158 . /	Župan	se je zamislil. ”Saj sem tudi sam rojen na	A
”Je že res!“	Župan	je pogledal biriča. ”Zdaj pa ti povej, Martinec	A
biriču, in tudi njemu se je izjasnil obraz;	župan	pa se je veselo zasmejal. ”Bojim se, sirotni	A
napotili vsi trije skozi vas: Šimen na sredi,	župan	na eni strani, birič na drugi.Pridružil se jim	A
vreščaje spremljali nadlogo in njene biriče.	Župan	se je ustavil pred Mejačevo hišo. ”Ta je	A
podkrižal star kmet, ki je stal za biričem.	Župan	pa je govoril še nadalje. ”Tista številka	A
”Taka je postava, kdo bi se prerekal?“	Župan	pa je govoril še do konca. ”Zdaj pa premislimo	A
človek dotaknil: osat in trnje pričata!“ Vse je	župan	po pravici povedal in razložil.Ko so pred zdavnimi	A
čase in se je prepreglo s trnjem in osatom.	Župan	je pokazal na Šimna. ”Glejte, občani,“ je	A
Zakaj lačen je bil.	Župan	pa je tedaj ukazal biriču: ”Ženi ga v Osojnico	A
sosedom in njih nadlogam!“ Tako je razsodil	župan	in vsi so hvalili njegovo modrost. Župan	A
razsodil župan in vsi so hvalili njegovo modrost.	Župan	je ostal s svojo dolgo procesijo ob meji, da	A
Ob takih razgovorih sta dospela v Osojnico.	Župan	se je bil povrnil s polja, stal je na pragu	A
oznanil birič. ”Kakšno nadlogo?“ se je začudil	župan;	takoj ga je spreletela huda misel in ozrl se	A
Prisojnice, temveč iz Osojnice. Zato ga pošilja naš	župan	občini osojniški v rejo in skrb!“ ”Kako da	A
skrb!“ ”Kako da je iz Osojnice!“ je vzrojil	župan.	”Nikoli ga nisem videl, tega človeka, ne vem	A
toliko hinavščino se je silno razsrdil osojniški	župan.	”Glej jo, lakot prisojniško!	A
poberita se, odkoder sta se vzela!“ Ker je	župan	tako srdita kričal, se je nabralo na cesti obilo	A
besed niso bili veseli. ”Ne nam,“ ga je zavrnil	župan,	”in ne zaradi naših grehov, temveč vam ga je	A
Pametno si govoril, Andrejec!“ ga je pohvalil	župan.	”Le pojdi z njima in bistro glej, da se ne odsmoli	A
Andrejec. ”Z njima pojdem; kakor si ukazal,	župan,	in bistro bom gledal!Ali kje je zapisano, da	A
Prisojnici. Spredaj Šimen in obadva biriča, za njimi	župan	in za županom pol občine osojniške. ”Kakor	A
sta ga prijela pod pazduho obadva biriča.	Župan	je videl dolgo, v dve gubé sključeno teló in	A
se je ozrl ter se nasmehnil. ”Brez zamere,	župan;	postava je naredila!“ Tako so šli in so prišli	A
nič se nisi zmotil, Andrejec!“ je vzkliknil	župan.	”Glej jih tam, razbojnike!“	A
Najprej je povzdignil svoj glas osojniški	župan	in je rekel: ”Ali se ti je zmešalo, da uganjaš	A
postav ne poznaš, čemu županiš?“ Prisojniški	župan	pa mu je takoj odgovoril: ”Zato, ker postave	A
nadlogo, kakor ti jo je Bog poslal!“ Osojniški	župan	pa se je tedaj hudobno zasmejal in je vprašal	A
suhe skorje!“ Takrat se je obrnil prisojniški	župan	do svojih občanov. ”Slišali ste!	A
. / . / stran 167 . / Ampak tudi osojniški	župan	se je obrnil do svojih občanov. ”Pravica	A
ljudje božji!“ Nato pa je izpregovoril osojniški	župan:	”Tukaj na tem kraju ne bomo dognali pravice	A
izrečena!“ Izpregovoril pa je tudi prisojniški	župan	in je rekel svojim občanom: ”Nikar se ne	A
je vzdramil silen vik in vek. Prikazal se je	župan	osojniški z vsemi svojimi občani.”Kakšne predpustne	A
zlato kočijo vpreženih. Tedaj pa je priskočil	župan	prisojniški, da bi mu iztrgal uzde.In je kričal	A
se je ob takih besedah razsrdil prisojniški	župan.	”Tisti iblajtar, ki stoji na oni strani in	A
stoji na oni strani in ki pravi, da je osojniški	župan,	se ne boji greha ter laže Bogu in njegovi pravici	A
vsi, da je ura slovesna in resnobe vredna.	Župan	prisojniški je izpregovoril: ”Če bi se zdajle	A
storil veren kristjan; kako pa si ti naredil,	župan	osojniški?“ Osojniški mu je takoj odgovoril	A
ljubezen do bližnjega. Ampak zdaj povej očitno,	župan	prisojniški, kdo je zatajil oboje?Tvojega brata	A
Najprvi je povzdignil svoj glas prisojniški	župan	in je rekel: ”Po dolgem in resnobnem preudarku	A
sirotnega Šimna, na kamenju ležečega, še osojniški	župan:	”Vzemi, kar ti prinašamo z blagim srcem,	A
so bile trde in mrzle. Hitro se je umaknil	župan,	mraz ga je spreletel do srca. Obadva sta	A
”Ne pobegnil!“ ga je srdit zavrnil njegov	župan.	”Da je pobegnil, bi to z bičem nagnal lovit ga	A
nekaj zlega; ali kaj da namerava, nisem vedel!“	Župan	prisojniški je zalučil tlečo tresko na tla;	A
travi. Povzdignil je svoj glas prisojniški	župan	in je rekel: ”Vzdramite se, vstanite ter poslušaj	A
nadlogam.“ Tako lepo je govoril prisojniški	župan,	občinski možje pa se niso genili, temveč smrčali	A
genili, temveč smrčali so še glasneje. Osojniški	župan	se je hudo razljutil ob taki zakrknjenosti;	A
dobrega ne kaže!“ je plaho zašepetnil prisojniški	župan.	”Bog se nas usmili!“ je odgovoril osojniški	A
onemu med vami natočil strupa v odprta usta; ti,	župan,	si jih imel nastežaj odprta!“ Župana osojniškega	A
strmele; gledale so, pa si niso upale pogledati.	Župan	prisojniški je sunil svojega biriča. ”Tak	A
poslušali. ”Primi ga!“ je ukazal osojniški	župan.	”Stresi ga!“ je potrdil prisojniški.	A
malodušnost; najprvi pa jo je slavno premagal	župan	osojniški. ”Kaj bi zdaj stali ter se spogledaval	A
ga za mrtvega spoznali?“ je vprašal previdni	župan	prisojniški.”Kar pravita to dva iblajtarja,	A
in papeža!“ ga je zavrnil birič. Osojniški	župan	se je obrnil do vseh, ki so bili blizu, in je	A
svoji smrti zdražbo sejal med ljudi. Prisojniški	župan	je rekel: ”Kamor je legel, tam naj počiva	A
dušo je le imel!“ Takrat je vzrojil osojniški	župan	in je vzkliknil na ves glas: ”Razbojnik!	A
pravica ne izkaže!“ Tako je rekel osojniški	župan,	nato pa se je obrnil do svojih občanov in jim	A
ter da je ne zagrebejo v našo zemljo!“ Tudi	župan	prisojniški se je obrnil do svojih občanov in	A
kamenju in mu še po smrti ne privoščiš počitka?“	Župan	pa se je izgovarjal: ”S4lfroi�78	A
zgodbe, temveč po pravici se šele začenja.	Župan	prisojniški se je čez teden dni peljal v mesto	A
”Se bom že stisnil, se bom že stisnil!“	Župan	ni pogledal nikamor, ali podil je, da se je	A
postava ne razsodi moje pravice; in to čakanje, o	župan,	je pusto in dolgo; kajti naglo jemlje pravica	A
Adijo, pa da se kmalu srečava!“ Ko je	župan	skočil z voza, je izpil na dušek polno majolko	A
posteljo. Ne še teden kasneje je kolovratil	župan	osojniški preko doline in vinski je bil.Ne meje	A
prijazno pozdravil. ”Dolgo že te nisem videl, o	župan,	in hudó sem vesel, da te srečam!Saj si me navsezadnj	A
Malo te spremim!“	Župan	je napol počenil od groze in se je branil:	A
Kdo bi se prerekal z njo?“ Ko je prišel	župan,	osojniški tisto noč domov, je bil popolnoma	A
povedal, da naj se on zavzame za siroto Jerico.	Župan	je bil sicer resen mož.Ker pa se mu še ni bilo	A
Bogatajev vzklik tudi ključar Seljak. Župnik in	župan	pa nista golsnila.Tedaj so pa že videli jezdeca	A
in je, da je glavarska roka težja od božje.«	Župan	je nekaj nejevoljno zamrmral in pljunil.Kadarkoli	A
Tedaj jih je dotekel cerkovnik Peter.	Župan	Mohor je pljunil v drugo in vprašal sina: »Ali	A
je tedaj okrenil župnik, »zanesem se nanj.«	Župan	je utihnil in pljunil v tretje.Župnik pa je	A
lepo v miru živite.« Pravdarji, ključarja in	župan	so nekaj trenutkov molče strmeli.Pa se je tedaj	A
dobrohotno. Tedaj šele so se vsi smejali in	župan	je gledal vedro vzgibano, kam bi pljunil.Župnik	A
Bogataj na pomoč. »Lahko izbirajo,« je menil	župan	Mohor, »desetino imajo, lov in ribe pa sto in	A
besedami in se razveselil, ko je zdajci planil	župan	iz svoje mirnosti in začel moža poučevati, kakor	A
bosta videla, kaj vse veš in da nisi zastonj	župan.	«Ko pa se je tudi župan nekaj krati ozrl po njem	A
in da nisi zastonj župan.« Ko pa se je tudi	župan	nekaj krati ozrl po njem v dvomu, kako, je bilo	A
vsaj ne!« »Bog pomagaj, gospod!« se je čudil	župan.	»Kaj pa smo rekli slabega?	A
mu dolžni petdeset goldinarjev,« je povedal	župan.	»Za mitničarja Zucca, ki ste mu ga prinesli	A
saj ti ne zavidamo,« je vzkliknil njegov oče	župan.	Njegove sive oči so izpod čela oprezovale za	A
roke tresle kakor otroku. »Čeča!« je vzkliknil	župan,	ko je to videl.»Kako boš gospodinjila?	A
otroka sram, po gobcu jo dobiš, kakor gotovo si	župan.	« »Kar dajte me,« se je skremžil v nasmehu župan	A
« »Kar dajte me,« se je skremžil v nasmehu	župan.	»Saj vem, kje je Tolmin.	A
kakor je županska moja,« je odgovoril vedro	župan.	»Hočeš reči, da bi se zato morala tudi pravdati	A
duhovni pa grof?« »Bog pomagaj,« je odrezal resno	župan.	»Čenčava, kakor da sva se opila.«	A
»Bog pomagaj, saj smo božji,« je odgovoril	župan.	Duhovnik je tedaj stopil molče k slepemu oknu	A
spomin na davne čase,« je menil mirno in zaupno	župan.	»Tudi!« je potrdil kratko duhovnik.	A
le kri ne drži kakor teh listin,« je golčal	župan	kakor sam zase.Župnik ga je pogledal osuplo	A
povedal in še jokal pa vekal in je slišal sam oče	župan.	« Svojstvenemu biriču so res začele kipeti solze	A
Prizanesi, Gospod!« Molče so se medtem odpravili	župan	in ključarja, da pojdejo.Peter je šel zadnji	A
ni in se je potuhnil. K župniku pa je prišel	župan	Rutar in Štefan ga je sprejel najboljše volje	A
Tolminskega. Župnik Štefan je hvalil Foramitija in	župan	je pritrjeval. »Grof se velikega duhovnega boji	A
ste bili klicani zaradi cerkvenih računov?«	Župan	je prikimal. »Pa mi to šele zdaj poveš, Mohor	A
sploh nikoli smel ne bil,« je odvrnil hladno	župan,	»take kazni nam je zagrozil, turn in temo!«	A
»Stokrat hvala!« je rekel berač in šel.	Župan	je vstal.Nejevoljno se je ogledoval in oziral	A
kaj?« je vprašal župnik. »Tako!« je odvrnil	župan.	»Jaz bi vrata zapiral.	A
te bo grof globil.« Malomarno je skomizgnil	župan	z rameni ... V četrtek je odšel župnik v Tolmin	A
‒ ‒ *	Župan	pa je sedel že sedmi dan v ječi.Prav tisto uro	A
Ne morem vam ustreči.	Župan	je kriv.V načelih ne morem popustiti.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani