Miško se globoko prikloni in mu po stari navadi poljubi roko. Samorad bere na njega obrazu žalost in zbeganost; drug človek pa bi sodil, da je to potuha in hinavstvo. Vendar se tudi Samoradu zdi nekako sumnjivo, da vratar vpričo njega zažvižga, česar se prej nikoli ni predrznil, in da vrtnarskemu dečku, ki je pritekel na žvižg, nekaj šepne na uho in ga pošlje skozi velika vrata v vas.