ž (401-500)

hči, ki se je zaprva nekako ogibala govoriti	ž	njim, bolj iz boječe sramežljivosti in nenavajenosti	A
sama, morda se sama s seboj bolje razgovarja ko	ž	njim.Pa saj jo od tukaj vidi, glej, zdaj je	A
prepričal. In govoriti ne more, jezik ne dá,	ž	njo še posebno ne, nje se še rajši ogiblje ko	A
le žena; če jo človek ima, lepo je to. Če se	ž	njo življenja veseli, lepo je to.Sicer ljudje	A
preglavico delala in presedala; temveč govoril je rad	ž	njimi iz čistega namena, ker je rad govoril	A
k nam na kosilo, in tukaj se lahko seznanite	ž	njim, če želite.« In takoj mali kaplanček vstane	A
sedeti je pusto, govoriti pa za istino nimam kaj	ž	njimi.Duhovni gospodje imajo svoje reči in svoje	A
takoj, tisti je, ki smo ga v prejšnjem poglavju	ž	njim seznanili, ki ga je Leon po njegovem vnanjem	A
kdaj želel in premišljal. In vendar ni mogel	ž	njim biti tako kakor z drugimi vsakdanjimi ljudmi	A
tega radi, ker smo tako nekako po usodi v rodu	ž	njo.« »Ta sorodbina se dá še dalje razpeljati	A
naturo, katera vam je rabila za kol, da ste	ž	njim svoj sklep spesnili, morava malo v oči	A
bil naravi bližji ali celo tako rekoč zrasel	ž	njo, naložil si je jarem, ki mu pravimo država	A
vi pred stran vreči, namreč analogijo, in se	ž	njim morda z večjo srečo borim z vami, kakor	A
pijana. Izpod rute, ki je imela glavo zvezano	ž	njo, viselo je nekoliko las čez nos, suhi, rjavi	A
trenutek čuditi, da je bila tako nekako bolj domača	ž	njim.Utegnil bi še kdo izmed nas pristaviti	A
dasi bi bil raje kaj bolj zanimivega govoril	ž	njo. »Jaz imam že sprvega, ko sem to žensko	A
Rekši, ga potegne s seboj. Moral je	ž	njo.Kakor sem zvedel, držal se je hrabro proti	A
bilo to negalantno kakor tudi to, da je do vrha	ž	njo šel, ne da bi bil črhnil besedo. Tam je	A
povzdigne svoj suhi prst kazalec in, majaje	ž	njim po taktu, jame šteti svoje drage, da bi	A
Leon naznani, da je dovoljenje dobil in da gre	ž	njim na pošto. Takoj potem se odpeljeta.	A
ni bila nobenkrat sama. Kar se je navadnega	ž	njo menil, bilo je malo.Opazil pa je, da se	A
imenom kakor popred, sploh, da ni tako domača	ž	njim. To je bilo žalostno.	A
rezna žaga puščala za seboj, kakor da bi hotel	ž	njo vse svoje grehe v les zabiti. »Kdo je bil	A
nečistnika, pogledujejo za njim, v krčmi nečejo	ž	njim v en račun piti; če govoré ž njim, pikajo	A
krčmi nečejo ž njim v en račun piti; če govoré	ž	njim, pikajo ga, če molčé, vé že, kaj mislijo	A
s katerim je profesor o najnavadnejših rečeh	ž	njim govoril danes, na dan slovesa, zbudil bi	A
prišel in jima kaj lepega čital ali pomenkoval se	ž	njima o tej in tej reči.Obnašal se je spodobno	A
imela. Hči njena, Pavlina, je malo govorila	ž	njim.V delo zamišljena je pa vendar vedno pazljivo	A
porabo prepuščenih, govorila in brbljala bi bila	ž	njim, dokler bi bila smela, in pogledala ga	A
je čul o njegovi navzočnosti in da se lahko	ž	njim vozi domov, kar mu je pogodu. Leon mu odgovori	A
Da! Morala je govoriti	ž	njim, na samem, ne pred ljudmi.Nič ni več premišljal	A
je srečala v tej hiši, kjer ni mogla prebiti	ž	njim v družbi, a ko je odhajal, ni mogla drugače	A
Sodnik je bil že prišel k njemu, narejal protokol	ž	njim in pri tej priliki je Vesel zvedel, da	A
sama ženska zmožna. Povem vam, da boste srečni	ž	njo.Blago srce mora imeti.	A
njeno sobo prišel že z nejasnim namenom govoriti	ž	njo, tudi ko bi ono slučajno v njena pisma izgubljeno	A
na Slemenice. Ti greš ravno to pot in lahko	ž	njimi hodiš.« Lovretu pak je pošepnila natihoma	A
glavo v izbo. »Prijezdil je in deseti brat je	ž	njim prišel; to pomeni, da je srečo v grad prinesel	A
Gospodična je to menda sprevidela, kajti govorila je	ž	njim kakor s starim znancem prosto in domače	A
življenja in od njega težav, in če se menim	ž	njimi, nobenemu ni mar, da nisem bil še v Rimi	A
šestdesetem letu, palica ga potiplji! Kaj počnemo	ž	njim?Ali ni prav, da se naprvo izkida izpred	A
toliko dni je med nami, pa ne veste, da se ne sme	ž	njim govoriti, kar človeku v glavo pade.« PETO	A
imeniten, da ga natančneje narišemo in zato	ž	njim celo nov odstavek začnemo.Zakaj današnji	A
ločil od desetega brata, kateri se je veliko	ž	njim pečal. Ljudje namreč, ki so videli in vedeli	A
odpusti, če sem dolgo misel imel, da moram	ž	njimi njega upropastiti, ki je tebe v nesrečo	A
najpustejše v njegovem življenju. Govoril ni stari	ž	njim nikdar drugače ko nemško.Kaznoval ga ni	A
vsaj enega pri sebi, ki bi čutil z menoj, in se	ž	njim še o čem drugem pomenil kakor o dolgočasnih	A
žganju, kako včasi celo mene pridobiva, da bi šel	ž	njim, kako pri tem vé navajati primerne in neprimerne	A
vsem tem ga nisem nič kaj vesel. Včasi grem	ž	njim na lov, ne tolikanj iz veselja kakor zavoljo	A
obtiči, besede zmanjka, nimam se česa meniti	ž	njim.Govorí veliko; ali vse njegovo mišljenje	A
katero človek spozna, ako je bil nekaj časa	ž	njo vkup.Zares menim, da omenjenemu srečnemu	A
nikdar nič vprašati o tem, še govoriti ne morem	ž	njim o takih rečeh, sam ne vem zakaj. Vidim	A
Predvčerajšnjim me je bil zvabil, da sem šel	ž	njim v krčmo, kjer so mi kmetje veliko ponujali	A
pred seboj. Govoriti nisem potlej mogel več	ž	njo na samem. Davi pri zajtrku se ji skoraj	A
sam, da ljubco imam, poročil me bo, zvezal me	ž	njo. Ali ravno ta Martinek, ki je te vsakdanje	A
denar dobil; ali ker so manj imenitne, nočemo	ž	njimi častitih bralcev dolgočasiti.Pogledimo	A
pa cel dan z menoj z doma. Bom že jaz govoril	ž	njim.« »To se ne bi spodobilo.«	A
namišljene neveste rajši zmenil z njenim očetom kakor	ž	njo samo, pripomoglo je veliko tudi to, ker	A
lepih pomladanskih dnevih učil, tam je dostikrat	ž	njo v pogovoru sedeval, tam je nekatero uro	A
nevarno zdi zanjo. Videti je, da prav rada govori	ž	njim.Fant je sicer pameten, ali mlad je in to	A
zopet imel priliko, vsaj tri besedice govoriti	ž	njo.Prišedši do tja, deklice ne najde.	A
gotovo se temu piščetu zdaj zdi, kakor da bi	ž	njim vred bilo vsega sveta konec.« »Kako ti	A
bil nekaj dal, da mu ne bi bilo treba sniti se	ž	njim; na drugi strani pak si je zopet mislil	A
mu je misel prišla, da bi se morda hotel bíti	ž	njim.Ali ta misel se mu je zdela preneumna.	A
jaz tega ne jem; ampak Dimki bo pustila, ki	ž	njo pri enih klinih privezana stoji.Ali ne bo	A
smrtjo prosil, naj mi odpusti. Tam gori bom	ž	njo vred ‒ tako mu povedi ‒ prosil Boga, da	A
Pregovarjal je mojo mater, da bi se na tihem	ž	njim poročila. Mati moja je bila preveč vestna	A
potlej v drugačnih časih in še jaz sem moral	ž	njo moliti zanj! Kakih šest mesecev po oni nesrečni	A
grdé ne!« To so bile zadnje besede, ki jih je	ž	njo govoril.Ta skušnja je bila pač podučilna	A
fantè sem si ga želel dobiti, da bi tako ravnal	ž	njim, kakor je on z materjo.Le z nevoljo in	A
nevoljo in da bi matere ne žalil, molil sem zvečer	ž	njo vred »za časno in večno srečo očetovo«.	A
postelji mi je izročila svoja pisma in spričala.	Ž	njimi mi je rekla poiskati in skazati se svojemu	A
Prosil je gospodarja, da bi šel nekaj časa	ž	njimi. Birič je pristopil in izvlekel železje	A
hipu želel prijatelja zraven sebe imeti. Le	ž	njim bi bil lahko govoril, govoril veliko.	A
stran 234 . / Zdravje se mu je kmalu utrdilo in	ž	njim precejšen del prejšnje veselosti. Z Manico	A
za vselej odrekla, vdal se je in govoril je	ž	njo o Kvasu.Mladeniču, ki je bil brez vsake	A
Benjamin ga neko popoldne povabi, naj gre	ž	njim k nekemu sosednemu graščaku kaki dve uri	A
prijaznejšim glasom, kakor je popred govoril	ž	njim. »Kaj me zalezujete?« reče hlapec z zamolklim	A
gospode tako ni bilo blizu), da se je pomenkoval	ž	njim še o kaki drugi reči, ki ni bila ravno	A
dol v dolino k Jurcu in vse bodem poravnala	ž	njim in pogovorila ga, da te zopet vzame.Zastran	A
ust. Njemu nasproti je sedela njegova žena,	ž	njim zaročena, slepa na eno oko, na drugo pa	A
mencal po gazu proti vasi. Ne dolgo potem pride	ž	njim oče župan, kateremu se je na obrazu poznalo	A
že umrl) ‒ saj ga poznaš ‒ in pa še dva druga	ž	njim bodo prisegli, da otrok ni moj, ampak Martinkov	A
vse možé iz vasi, ki so imeli dolžnost hoditi	ž	njim na človečjo lov.Vsi so se bili sešli v	A
kako je, če bolj zlodeju ugajaš in če si boljši	ž	njim, tem boljši je on s teboj.« »Mene vprašajte	A
daleč zadene, to je župan videl ravnokar in	ž	njim vsa drhal lovskih móž, ki se niso upali	A
naravnost v hišo. V trenutju pa pridejo nazaj in	ž	njimi še nekdo. »Domen!« zavpijejo vsi, eni	A
poljubil mater v velo lice in zjokal se, da so	ž	njim jokale vse matere v hiši.V svoji bolečini	A
naiviteto kakor otroci. Lisec je imel potrpljenje	ž	njimi in jim je odgovarjal ter razkladal, zakaj	A
preden je blizu prišla, a pes ni hotel iti	ž	njo, morala je pretuja biti, zato odide s tolažbo	A
nego da ima spremljevalca, grajski pes je šel	ž	njim.Ko je videl, da je gospod govoril z njegovo	A
bila tudi njegova teta. Po dve uri je mogel	ž	njo govoriti in se je večidel prav dobro zabaval	A
odgovoril. Kako, da si ta človek prisvaja tako	ž	njim govoriti? Zober pravi dalje: »Lagajte malo	A
hodil, ustavil ga, dolgo izpraševal, celo uro	ž	njim govoril ‒ kar se še nikomur ni prigodilo	A
morda uganila. Govorila nisem o tej reči nikdar	ž	njo; tudi bi se ne drznila.Posebno odkar je	A
pokliče in zopet je slonel na plotu in govoril je	ž	njo prijetne, dasi neznatne reči, dolgo. Ni	A
ni več toliko in ne več tako zaupno govorila	ž	njim kakor nekdaj.Lisec je to pripisoval slučaju	A
Zober hoče, ali pravzaprav najrajši bi bila	ž	njim šla, ko bi bila smela, ker sedaj je bila	A
juho skuha, in kadar ste otročji, da se igrate	ž	njo.To je za poštenega moža, ki denarja v zibeli	A
Praktičen nasledek je vendar, da se ženite	ž	njo.Ali ste mar prišli pravit mi svoje srčne	A
doma, v obližju Pražanka, priliko shajati se	ž	njo in delala sva osnove, kako bode po dokončanih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani