Obnašal se je spodobno, spoznala ga je, da je priden, redoljuben mladenič, lepo je bral, govoril pametno, znal biti vesel in resnoben ob pravem času in, kar se njegove vnanjosti dostaje, ni mu bilo ničesar reči, obenem: čuda ni, da je bila ženica vesela njegovega tovarištva, tem bolj, ker je bila večidel s svojo hčerjo sama in ker je vsakega dobrega človeka rada imela. Hči njena, Pavlina, je malo govorila ž njim. V delo zamišljena je pa vendar vedno pazljivo poslušala, kaj gospod Vesel in mati govorita.