Baš ne vemo, kako je počasi prišlo, da se je mlajši med njima, študent, bolj seznanil s staro materjo Zlatovčevo. Vemo pa, da je bilo ženici všeč, če je pozimskih večerov večkrat k njej in njeni hčeri v sobo prišel in jima kaj lepega čital ali pomenkoval se ž njima o tej in tej reči. Obnašal se je spodobno, spoznala ga je, da je priden, redoljuben mladenič, lepo je bral, govoril pametno, znal biti vesel in resnoben ob pravem času in, kar se njegove vnanjosti dostaje, ni mu bilo ničesar reči, obenem: čuda ni, da je bila ženica vesela njegovega tovarištva, tem bolj, ker je bila večidel s svojo hčerjo sama in ker je vsakega dobrega človeka rada imela.