V tem hipu pa je bil Domen zapazil mrtvaški oder in ‒ o groza in strah! ‒ svojo staro, malo spoštovano in vendar goreče ljubljeno mater gori z bledim, mrtvim licem. Vendar ni se zgrnil na tla, tudi vpiti in tožiti ni začel; srepo, nepremaknjeno je gledal na mrtvo truplo nekaj časa, potem pa vrgel kolec, ki se je vanj opiral, po hiši, stopil k param, poljubil mater v velo lice in zjokal se, da so ž njim jokale vse matere v hiši. V svoji bolečini ni čutil, da si je obvezo na roki odtrgal in da mu je kri tekla iz rane, kjer je imel palec odrezan, in cedila se po licu materinem in po mrtvaških prtih.