čuti (401-500)

- Tako je, to je pribito, to človek vidi in	čuti;	vse drugo so sentimentalne teorije, tudi tisto	A
toliko vesoljnejša je vesoljnost, toliko nežneje	čuti	srce in mislijo misli toliko dalj. Ugledal	A
da je sosed v okovih, - in škodoželjnost ne	čuti	lastnih okov... Nikogar ne briga, da ni več sam	A
takó divje in nedostojno življenje. Kakor se	čuti	nesrečnim vsak pravi kristjan, če ni izpolnil	A
pričenja v mestu najlepše življenje. Vsakdo se	čuti	v temi samega; kadar izginejo luči, pade prisiljena	A
procesije, iz ust ni bilo glasu, tudi koraka ni bilo	čuti	- tisoč za tisočjo molčečih senc, ki so vse	A
takole, kadar pogasnejo okna. Nekaj posebnega	čuti	človek ... kakor da bi bil zakopan kam globoko	A
od ulice do ulice - kameniti junak stoji tam,	čuti	roso na svojih licih in se čudi: ‚Odkod ta tišina	A
krasni primitivni časi, ko so bili nazori in	čuti	kakor rezani iz enega kosa, ne sestavljeni iz	A
nenadoma tiste majhne rane, ki jih človek skoro ne	čuti,	kadar se prikaže prvikrat drobna kapljica krvi	A
vzdihuje pod njim, mu nazadnje celó verjame ter se	čuti	grešnika, namesto da bi vrgel culo na tla ter	A
je krčmarica nečedna in groba, toliko bolj se	čuti	človek filozofa ...“ ”Čemu te besede?“ je vprašal	A
kar se filozofije tiče, je stvar taka, da se	čuti	človek toliko bolj imenitnega, kolikor tesnejša	A
ušes ... dvoje src in dvoje duš. Kdor pravi, da	čuti	le tako in ne tudi narobe, da misli le tako	A
vse nekdo drugi, ne tisti človek, ki misli in	čuti	kakor ona sama.V ogledalu je videla poldoraslo	A
beli, kakor rjuhe in odeje. Vzdiha ni bilo	čuti	od nikogar, grdih ran ni bilo, niti zoprno dišečih	A
dovolj, če gleda njena lica, posluša njen glas,	čuti	bližino njenega telesa.Resnično ljubi človek	A
padla zvezda vanje. Daleč na okoli ni bilo	čuti	nikakega glasú, razen peketanja konjskih kopit	A
samostojnega. Moji nazori, moje misli in moji	čuti:	-- mehko testo, ki se preobrazi vsak trenotek	A
nisem zmožen te reči, že zategadelj ne, ker	čuti	človek neko prijetno nagnjenje do vsake lepe	A
da čuje šuštenje orehovo pod oknom. Njeni	čuti	so se nenavadno poostrili; zadrhteli so v najlahnejšem	A
NJ. Kakó prijetno je človeku pri srcu, kadar	čuti,	da počiva na njegovem vdanem obrazu milostni	A
adjunktu, da . / . / stran 295 . / to bitje	čuti	in misli, morda celó takó rahlo, kakor višje	A
se mnogo stvari ne dá takó, kakor jih človek	čuti,	-- besede so nerodne in prozaične ...Naslov moji	A
to, da človek občuti rahel udarec, pa da ne	čuti	bolečine, ki grize iz noči v noč, od dne do	A
zarja je ostala. Saj je sladkost, če človek le	čuti,	da je bil nekoč otrokin da je bilo vse čisto	A
Zares, še drsajočega, pritajenega koraka ni bilo	čuti,	še diha, ne vzdihane iz teh tisočerih teles	A
ima svoje melanholije dovolj; ne razume in ne	čuti	ničesar in neče razumeti. A sonce, to veliko	A
omahovalo pod bremenom svetlih kristalov? Sonce	čuti	...Z meglenim pajčolanom zagrne svoj obraz in	A
To je jako dobro. Človek se	čuti	nekako prerojenega ...Toda vrniva se k stvari	A
zida katedrale iz papirja in se občuduje in	čuti	vzvišenega.“ Oklenil se je poezije še tesneje	A
je velikokrat z neprisiljeno ironijo, da se	čuti	pesnika iz edinega vzroka, da se lažje ogiba	A
ljubezen hram lahkomiselnosti in nedostojnosti;	čuti	se v njem osamljenega in izgubljenega, kakor	A
To je dvoje smešnih stvarí; zakaj tisto, kar	čuti	človek, kadar je sam in resničen, je smešno	A
takih tihih, lepih jesenskih večerih, ko se	čuti	trudni starec tako sorodnega tistemu obledelemu	A
devicah namreč ... Čudovito nežni so bili moji	čuti	in iz te nežnosti se je porodila bojazen.Bal	A
sta bila obadva čudno mrtvaška. Zunaj ni bilo	čuti	koraka, ne glasu. - Težko je pripovedovati	A
čuden strah. »Tako tiho je, še sopenja ni	čuti.	Bog vedi, če nisem prišel prepozno, ko sem se	A
Nikar pa ne mislite, da zmirom tako misli in	čuti.	To samó takrat, kadar imá poslušalce pred sebój	A
večer recimo, bi se človek najrajši razjokal.	Čuti	se takó osamljenega in... starega!Dà, starega	A
Trdil je, da tam doli ne more delati, ker se	čuti	tesnega in ponižanega, če ne stoji njegov ateljé	A
nekako neprijetno. Čutil se je samega, kakor se	čuti	človek, ki vé, da ni družbi neobhodno potreben	A
vagabund po svoji krivdi. Tako je: kadar človek	čuti,	da zná več od drugih, misli, da mu ni treba	A
resničnega bistva. Slab sem in plašen: obtoženec, ki	čuti	svoj greh in mu opravičevanje zastane na jeziku	A
misli, brez tehtanja in bistrenja, ko človek ne	čuti	več tal pod nogami in se zlije vse v en sam	A
trepetajočem svitu večernega sonca, - da jo	čuti	v božajočem dihu jutranjega vetra, da sliši	A
poljubljal s plamenečimi očmi. Zdelo se ji je, da	čuti	toplo sapo njegovih ust na licih in na golem	A
nikogar; okna so bila slabo razsvetljena in	čuti	ni bilo nobenega glasu ... Tisti čas so zašumeli	A
propad, toliko rahlejši in finejši so bili moji	čuti.	Stvari, na katere prej nisem pazil, so se mi	A
ne vidi, kakó rdé skale od njegove krví, ne	čuti	bolečine, ne strahú, ne kesanja, in odpira velike	A
vidi, kakó rdé skale od njegove krví, in ne	čuti,	da mu diha smrtni dih v obraz - takó je meni	A
ne druži, komaj tista mrzla nezaupnost, ki jo	čuti	tujec do tujca ... Ob tistih jesenskih večerih	A
nadenj takó hitro in čudovito, da so zastali vsi	čuti	v njem, kakor bi za trenotek prenehal živeti	A
njegova fantazija kakor uklenjena; nehote se	čuti	resničnega učenca in njegova roka je plaha in	A
tista močna, velika ljubezen, ki daruje in se	čuti	obdarovano.Izpreletelo ga je veselo spoznanje	A
je več bolesti kot veselja v njih, in zraven	čuti,	da so na svetu ljudje, ki se naslanjajo na njegove	A
mesto samo z globoko, grenko zavistjo, kakor jo	čuti	fabriški delavec, če pride slučajno na Ring	A
vljudno, vsi čutijo, da je tujec in tudi on se ne	čuti	domačega, tudi njegove besede so oprezne, neodkritosrčne	A
prijetneje kot tukaj. Sami razcapanci, človek se	čuti	kakor v družini.Pojdiva pit!“	A
sabo, sramujejo se drug drugega. Človek, ki	čuti,	da je pomilovanja vreden, ne občuje rad z ljudmi	A
kakor omenjene živali. Vam bi o nebesih niti	čuti	ne bilo treba, niti o vicah, Bog je vstvaril	A
glasili na pesku župnikovi koraki in skoro je bilo	čuti	rahlo dihanje lilij. Sladki duh jasminov in	A
se ji je, da jo je vzdignil visoko in da ne	čuti	več poti pod nogami. ”Dioniz, izpolnjen je	A
zato ne čutijo lakote, kakor je žganjar ne	čuti.	Jaz pa ne maram take zlagane pijanosti; človek	A
nadloga devetkrat hujša; kdor se smeje, pa ne	čuti	ne mraza, ne gladú, ne žeje.Tudi meni niso kar	A
velike žalosti je bil poln, tiste žalosti, ko	čuti	človek nejasno, sluti od daleč, da nikoli ne	A
njegovem srcu, globoko, mehko veselje, kakor ga	čuti	človek, ko se vračana dom, ki ga ni videl že	A
ogroženo mejo domovine. Ali Herbartu klone glava,	čuti	se vedno bolj osamljenega in zapuščenega.Ne	A
posluhnila. Tožeči glas hrome bolnice je bilo	čuti	od znotraj: »Oh, kaj naj ti še pletem, sladko	A
in žalostna nevesta Daleč po dolini je bilo	čuti	poznopoletnega večera hreščeče glasove harmonike	A
stopnice v ozadju. Skozi vrata na desni je bilo	čuti	šum in glas hreščeče polke.Berač se je stisnil	A
doli konci mize, kjer so sedeli posli, je bilo	čuti	veselo pritrjevanje.Nekdo je hripavo ponavljal	A
vežo in iz veže v kuhinjo. V kuhinji je bilo	čuti	vikanje dekle Marjanice. Pomivala je posodo	A
Tomaž je vzel žago in sekiro in tri dni je bilo	čuti	gori pod senco smrekovih vrhov glasne udarce	A
»Uboga revica!« je odvrnil. Doli je bilo	čuti	glas gospodinje. »Kliče me,« je vzdrhtela	A
je obrnila proti vratom. Iz kuhinje je bilo	čuti	glasno vikanje. »Ali že greš?« je vprašal	A
ljudje božji, ste slišali?« »Marjanica!« je bilo	čuti	iz sobe, in v hipu se je Marjanica umirila.	A
stopila preje v kuhinjo, Juri. Iz sobe je bilo	čuti	drugikrat: »Marjanica!«	A
zelo začudila dekla in umolknila. Zunaj je bilo	čuti	žvižg in Tomažev glas: »No, Sultan,	A
imela že ves popoldne odprto okno. Da je bilo	čuti	glas ptic ali zvoke pastirske piščali, bi bila	A
zamahnil s perotmi in zapel. In zopet je bilo	čuti	s ceste gori glas ropotajočega voza. Anica je	A
izpostavljene opazkam čakajočih. »Glej no,« je bilo	čuti,	»tam gresta ‘mlada’ s Peči!«In možje so se ozrli	A
mož naslanja ob zid, in sama je mislila, da	čuti	isto vrtoglavost, kakršna je mislila, da muči	A
po Peči, po Marjanici. In on, njen mož, ne	čuti	nič tega, govori tako, kakor da nima nje, ki	A
pa se je zleknil na postelj, in kmalu je bilo	čuti	njegovo glasno smrčanje. Zunaj je bilo	A
zadušiti. V hipu globoko notri temna bolest; Juri	čuti,	da mu je bruhnil nov naval krvi v grlo in da	A
Orožnik je snel puško in čakal.	Čuti	je bilo Anžetov glas in jezno lajanje.	A
ostali v sobi. Nedolgo zatem je bilo zunaj	čuti	jezne glasove.Mesar je kričal, in Katra je kričala	A
gospodar.« »Stoinosemdeset,« je bilo zopet	čuti	zunaj mesarja. »Dvesto,« je odvrnila	A
Dvesto,« je odvrnila Katra. Nato so utihnili, in	čuti	je bilo, da prihajajo v sobo.Res so prišli v	A
umreti? Ali je to nekaj takega, kar ona sedaj	čuti?	Ali ni morda nič?	A
Anica komaj še molče prenašala. Zunaj je bilo	čuti	jokajoče zavijanje burje krog voglov, rahlo	A
kače pičen, iz svojih spominov. Jasno je bilo	čuti	v jutranjem ozračju glas pojočega petelina.	A
stroju, in zdaj divja mala reč kar tako. In Anica	čuti	sedaj zopet ono bledomrzlo senco, ki ji lega	A
porodnici na ustnicah; kdo ve, kaj sanja Anica, kaj	čuti:	morda nebesa, morda smrt, morda nič.	A
glavo, rahlo ji poboža z roko čez čelo. Anica	čuti	veliko spoštovanje do tega človeka.	A
naslednjem trenotku se ji misli izgubijo, in Anica ne	čuti	nič več, ne ve, ali je še, ali je ni.Toda sedaj	A
Odkod te oči? Anica	čuti,	da je je skoro strah.In sedaj se je tašča zgenila	A
Na milost je izročena tašči. In Anica	čuti,	da je Katra razmaknila z robom skodelice njene	A
nagnila, in Anica pije, pije, pije. In Anica	čuti,	da pije smrt, smrt. »Ti si me umorila,« misli	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani