nova beseda iz Slovenije

čuti (501-600)


Kaj je to? Anica      čuti      čudovito moč.Ali je res pila smrt?   A
da mi streže po življenju,« misli Anica in      čuti,      da se skoraj onesvešča vsled strahu.Venomer  A
»Vem,« je odvrnila deklica. Zunaj je bilo      čuti      Marjaničin glas, ki ju je klical. »Skrijva  A
Ljudje so trebili in zažigali mah in suhljad.      Čuti      je bilo veselo vriskanje, ko da je čas trgatve  A
kvišku. Z grozo se je zavedla, da nekako ne      čuti      leve noge.Strah, ki jo je prešinil, ji je pognal  A
danes! Od nekod, od vasi gori menda, je bilo      čuti      glas zvonov.Tu pa tam je že v grmu zapel zgodenj  A
mislila Marjanica in odšla. Od vasi sem je bilo      čuti      glas zvonov.Marjanica je potegnila črez čelo  A
podivjanega človeka. Za hip sta utihnila boreča se,      čuti      je bilo le glasno sopenje.Nenadoma pa je začutila  A
»Da!« je odvrnila Anica. Tedaj je bilo      čuti      zunaj korake.Vstopil je odvetnik.   A
odprta pa omahne vanjo. Vidi, da je vino tam, in      čuti,      da je žejen in da bo zdaj zdaj legel, ker se  A
Nihče mu ni pritrdil.      Čuti      je bilo le nerodno ropotanje z žlicami.Možje  A
ki je zopet objela može, je bilo iz kuhinje      čuti,      kako je zavzdihnila župnikova sestra Neža.   A
zavzdihnila župnikova sestra Neža. Tokrat je bilo      čuti      neko stopinjo iz veže in nekdo je potrkal na  A
Možje so molčali. Iz kuhinje je bilo      čuti,      kako je plaho zaklicala župnikova sestra Neža  A
»Pa ta smešna zaupljivost! Ali prav nič ne      čuti,      da ne morem čustvovati z njim in da mi je zadnje  A
Župnik je pokazal z roko na vrata.      Čuti      je bilo samo šum njihovih čižmov z visokimi  A
hoče. Motno išče, da bi povedal iz srca, kakor      čuti,      ne z besedo pismoukov in pisarjev:   A
Vstane, se ove, da ga stresa mraz. Potno srajco      čuti      na koži, od slabosti se je oznojil.Ta slabost  A
oznojil. Ta slabost se mu zdaj zgošča v križu;      čuti      jo kot udarec in kostenico; zamolklo vreže in  A
ustnice, privije zakrament tesneje na prsi in      čuti,      da se je otresel trudnosti.Začne moliti:   A
zemlja upokojila in unesel breg. Ko se ove,      čuti,      da je oglarju v rokah, ki ga je zadel, kakor  A
Nekakšna pijana vedrost se ga loteva.      Čuti,      da ga nosijo, a ne ve, kako.Zdaj vidi in ima  A
umreti... »Da boš morala?« bruhne hripavo vikar in      čuti      topo, kako se pogreza nanj tisto najtežje breme  A
pa ne more sprevesti na pravo pot in misel.      Čuti,      da bi jo moral strahovati silneje, z grozo greha  A
božal, naj bo vendar dobra, naj ume. In kakor      čuti,      tako govori.Kakor mati, kakor oče, kakor brljavemu  A
kumi!« Sliši se, ne pozna lastnega glasu, a      čuti.     Kakor to jutro in ta dan, ko je bil zaspal in  A
grobna tišina je nastala v izbi, da je bilo      čuti      le prasket z voščenk, dimečih se pod nizki strop  A
Oster petelinji glas je udaril onstran od Loga.      Čuti      je bilo šumenje vetrov, ki so gnali visoke oblake  A
podvizalo mimo v cerkev na Ilovici, od koder je bilo      čuti      jutranji zvon.Na biričev klic so stopile iz  A
ki je že umrl. »Toži le še Bogu,« je bilo      čuti      iz množice.Sodnik je zbledel.  A
naj ne plačujejo. Od leta 1706 do 1711 je      čuti      vedno eno in isto pesem: Tolminci da se branijo  A
Mati je stopila za njim.      Čuti      je bilo, ko je začudeno vzkliknila: »Matija  A
« Od Lokvá je bilo      čuti      zvon.Mož je snel kučmo in se pokrižal.   A
Zadaj so šli ljudje.      Čuti      je bilo, da je nekdo zaklical: »Andrej Karnel  A
ni hotel bežati. Nekaj osuplih klicev je bilo      čuti.      »Saj ni Karnel, tolminski birič je, Grandent  A
Komaj so se ljudje tako strnili, že je bilo      čuti      po solkanski vasi peketanje.Samcat jezdec je  A
vztrepetal in se ves zmedel. V splošni tišini je bilo      čuti      le škodoželjni Skoračnikov posmeh: »Tako govori  A
pripravimo se!« Ni minilo dolgo, ko je bilo      čuti      iz vasi konje in korakajoče vojake.Mušketirji  A
razidejo. . / . / stran 276 . / »Ne!« je bilo      čuti      za odgovor. Zopet je tolmačil Radetič, da bo  A
ljudi za seboj. »Udarite, kaj gledate!« je bilo      čuti      Martina Muniha, potem je prišlo do kratkega  A
posamezne strele, sablje so pljuskale, vmes je bilo      čuti      temne udarce s palicami.Mirno je vodil svoje  A
hišo je zavladala tišina. Samo en glas je bilo      čuti.      »Primite ga, pa ga nam dol vrzite.  A
bili krivi. »Kot psa ga bodo pokopali,« je bilo      čuti      čisto vsakdanjo besedo.Bila je tolažilna.  A
mlajšim je spregovoril njihov vrstnik po srcu.      Čuti      jih je bilo, ko so začeli oklicevati razne izmed  A
Tolminski je dejal zelo glasno, da so mogli      čuti      vsi gosti: »Hannibal ante portas ‒ Hanibal stoji  A
Pojdite!« Tedaj je bilo      čuti      pred vrati viharno stopinjo.Nekdo je potrkal  A
je zavpil nekdo med uporniki. Tedaj je bilo      čuti      zaporedoma klic: »Mir!« Viknila sta Radetič  A
strel iz mortalete, so se zaprle tudi trgovine.      Čuti      je bilo razburjene glasove, da bodo kmetje rušili  A
klicali, naj bo mir. »Župani vkup,« je bilo      čuti.     Klic se je ponovil v vse strani.  A
slišal, kako narašča šum množic. Potem je bilo      čuti      strel.Nekomu med kmeti se je sprožila puška  A
množica na mestno hišo. »Zažigajo,« je bilo      čuti      plemiča Orzona, ki je kazal nekam, kjer je bilo  A
Martin Munih in Anže Rink. Zunaj pa je bilo      čuti      krik človeka, zadetega smrtno.Bled se je vrnil  A
vzdramil šum s ceste. Od Ušnika doli je bilo      čuti      pesem.Odmevala je čudno nesoglasno in neubrano  A
da bi se ubranil burje. Iz mesta gor je bilo      čuti      glas polnočnih zvonov in stopinje ljudi, ki  A
vidi ta trenutek Martin in stoče v omrežju.      Čuti,      da se kamen maje.Dela še bolj krčevito.  A
Ne misli več jasno, kaj hoče in kaj dela.      Čuti      motno, da iz ječe ni poti razen one pod spomenikom  A
klobčič vrvi, urezane kot jermen. Tedaj je      čuti      klic straže, nato strel. »Peter, Peter!« zakliče  A
splošnosti, dežele in človeštva, sintetično.      Čuti      življenjski in družbeni problem, pa še ne zna  A
stopil rabelj nasproti in ga potegnil na deske.      Čuti      jih je bilo, kako škripljejo, tolika tišina  A
pesnika. Gradnik kleči z upognjeno glavo, vidi in      čuti,      da se je deska ob njem upognila.Ve, da se je  A
odpre oči, smeh mu ugasne na ustih. Strašno se      čuti,      ko se na glas obtoži: »Ljudje božji!Odpustite  A
Lovrenc se je tedaj zavedel. Vidi kri in jo      čuti      pod nosom. Gnusi se mu in gabi.   A
določeni uri je bilo občinstvo dokaj ravnodušno.      Čuti      je bilo celó šale, da bi moral rabelj plačati  A
skozi nosnice, po dvorišču pa ni pokopal. »Aha,      čuti,      da si že pravi fant!« je rekel ata, ga udaril  A
peklo tega tepca!« . / . / stran 80 . / Komaj      čuti      prelat-polkovnik, da se polega nevihta v srcu  A
Ambrožu obledi rdeče lice, zakaj njega duša že      čuti      bližnjo nevihto. »Petdeset lir, celsissime!  A
resnico od obličja do obličja. Tuje uho ne sme      čuti      mojih besed!« Takoj izpregovori nadškof Martinus  A
senca je legala po krajini. Kakor jok je bilo      čuti      Luce skrhani glas: »ki je za nas krvavo  A
Sonce je še visoko stalo in skoraj ni bilo še      čuti      živali iz gozda.Ko sva zapuščala tratino, je  A
mu zaupanje ter neštetokrat zatrjeval, da se      čuti      visoko počaščenega s tem izkazanim mu zaupanjem  A
zrak okrog sebe, pa je odskakljala kot srna, ki      čuti      lovske pse za sabo.Tukaj sva brez skrbi!   A
Čemu mi iznova in iznova sekate to rano?      Čuti      moram vedno ta mrtvaški zvon!Da ste drugemu  A
Ko sta izpila, je vprašal Piškotov: »Hočeš li      čuti      resnico?« »Govori!«   A
njegovi otroci tik ranarjevih otrok sedeti in      čuti,      da so ravno to kot ti.Pošteno je, da se statuira  A
stokal v zapuščeni noči. Črni nad zvezdami pa me      čuti      ni hotel ter je dopuščal, da sem bil v prah  A
svojem slogu nikake harmonije. Nikjer ni bilo      čuti      človeka!Samo tam v kotu je lajal pes ob verigi  A
a drugega življenja ni bilo niti videti niti      čuti.      S tožnim srcem sedel je dečak ob rob  A
prevaril, ko je poslušal bolj vestno, ni bilo      čuti      ničesar. »In jaz tudi vem, čemu da mora  A
Da Tomaž Ručigaj ni bil že popolnoma pijan,      čuti      bi bil moral, kako je menih z zobmi škripal  A
Vstane. A      čuti      se potrtega na duši in telesu.Boli ga glava  A
opazi. Bogomir pa sloni pred njim in s slastjo      čuti      vpliv svojih besed. »In vi mi ničesar ne rečete  A
stopnicah navzdol. Prestopivši prag nižavski, se      čuti      prerojenega, pomirjenega in pokrepčanega.Hitro  A
mi ne pobegneš!« Roka se ji trese, to dobro      čuti.      »Ali se ti oglaša slaba vest, prijateljica?  A
tu pod vejevjem je skoraj popolnoma temno.      Čuti      ni glasu in nočni mir kraljuje po gaju.Na nebu  A
stezi ji trga nežno obleko. Ali ona tega ne      čuti      in ne opazi, da se je mrak ulegal med grmičevja  A
razburjenega obličja obrniti proti njemu in ko      čuti,      da se ji treseta ti ročici in da pričenja jokati  A
in napravljata hrup, kakor ga sodni dan ne bo      čuti!     Mestni gospodje se prikazujejo v množici in s  A
iz materinega jezika, večno je resnična! To      čuti      človek najbolj tedaj, ko v sivi starosti zapušča  A
Filip sam ostal na hodniku, imel je priliko      čuti      tale razgovor v zapuščeni obednici. »Pij še  A
kakor da se je prebudil iz dolgega spanja. Živo      čuti,      da je zdaj dospel do razpotja v življenju svojem  A
prikloni. Grof je govoril tako, da se je moralo      čuti      iz naglašanja njegovih besed, da hoče mlademu  A
Pazno se je ozrl na vse strani. Nikogar ni bilo      čuti.     Nekje iz obleke je vzel v bel papir skrbno zavit  A
cigani onokrat kuhali. V celem gozdu ni bilo      čuti      glasu in prav lahko bi bil zaspal, kdor bi bil  A
ošabno, pa vendar tako, da je kazala, da se      čuti      plemenitega stanu.Spoznala me je, pristopila  A
grajsko dvorišče. V velikem poslopju ni bilo      čuti      življenja.Samo po hodniku pred škofovim stanovanjem  A
Njegovo vedenje je povsem kazalo, kako visoko se      čuti      počaščenega, da sme svojeročno voditi konja  A
Ali ob času naše pripovesti so vladali verski      čuti      poznani svet, in tudi po Slovenskem so ti čuti  A
čuti poznani svet, in tudi po Slovenskem so ti      čuti      vžigali sovraštvo in tugo ter zatirali vse druge  A
Tudi Carolus Kosem, z zbujenimi domovinskimi      čuti      po temnem potu hodeč, ni bil si v svesti, da  A
hodeč, ni bil si v svesti, da so mu ravno ti      čuti      s pogumom napojili dušo, da je brez groze stopal  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA