Kosirnika je bilo sram, da se je zaljubil. Res je ljubezen nekaj čisto naravnega, lepega, zdravega in tako dalje - toda človeku, ki se ukvarja s filozofijo in zgodovino (Kosirnik se je ukvarjal s filozofijo in zgodovino), je ljubezen hram lahkomiselnosti in nedostojnosti; čuti se v njem osamljenega in izgubljenega, kakor predmestni poet v družbi koketnih dam: potne kaplje se svetijo na visokem čelu njegovem.
”Dajte mi kist Rafaelov, dajte mi barv iz luninih žarkov in iz duha vijolic -