Govorila sta in v glasu njenem in njegovem je bilo nekoliko trpkosti, komaj zavednega obžalovanja.
Vzdramile so se bile nenadoma tiste majhne rane, ki jih človek skoro ne čuti, kadar se prikaže prvikrat drobna kapljica krvi, ki pa se pozneje, bogvekdaj, nenadoma odpro in zakrvave z veliko silo. Ena sama slučajna neprijazna beseda, en sam hipen pogled, ah, morda samo senca, ki je bila šinila komaj vidno in pobliskoma preko ustnic...