čuden (301-400)

spoznavalec blažene teorije. Meni se je videl	čuden	svetnik, ali znanec z vseučilišča Svetega Simplicija	A
kakor močvirski ptič, prežeč na žabo v mlaki. »	Čuden	svet, čuden svet!« vzdihal sem neprestano.	A
ptič, prežeč na žabo v mlaki. »Čuden svet,	čuden	svet!« vzdihal sem neprestano. Tudi tretja celica	A
da bi si ž njo odsekal pregrešno desnico!« »	Čuden,	čuden svet!« Sedaj pristopiva k četrti celici	A
si ž njo odsekal pregrešno desnico!« »Čuden,	čuden	svet!« Sedaj pristopiva k četrti celici.	A
Vendar veliko je poklicanih, malo izvoljenih.« »	Čuden	svet! Čuden svet!«	A
»Čuden svet! . / . / stran 61 . /	Čuden	svet!« Oče Gervazij je vtem neprestano pokal	A
zakriči vsa kohorta. Tedaj se razvname po mestu	čuden	hrup.Čuje se iz dalje krik in vrišč, kakor da	A
vpeljem!« je šepnil prošt gospe Češkovi. »Nekako	čuden	se mi vidi ta človek!« Gospe Elizi pa je blagoslov	A
« je vprašala gospa Pichlerjeva nedolžno. »	Čuden	ženin!« je vzkliknila gospa Primčeva.»Kaj bo	A
njem so se bile popolnoma pomirile strasti, in	čuden	mir mu je vladal po duši, kakor je včasih morje	A
nevarno v stran nagnjena. Vtis tega kraja je bil	čuden,	nevesel, in to tem bolj, ker se je iz gozdov	A
Višavi Gregor Lesovéj ‒ oče moj. Osoren mož,	čuden	mož.Posestnik več hiš v Lukovcu si je bil pridobil	A
To reče in odide. Za njim pa nastane	čuden	položaj.Notar je bil planil kvišku in zdaj je	A
A si že govoril z dekletom?« Nekako	čuden,	skoraj sovražen pogled šine proti sinu. »Ne	A
tistega dne sta bila minula jedva dva tedna! »	Čuden	človek je to,« govoril je magnat odhajajoč,	A
nekako predsobo. Govoril je: »Naš gospod je	čuden!	Po vsi sili se je naselil v sobi, kjer sta hlapca	A
prepoditi!« Hlapcem se je ukaz zdel nenavaden in	čuden.	Dobili pa so ga, ker se je Majnhalm vendarle	A
slečen zajček!« Nasmehnil bi se rad, ali strah,	čuden	strah in občutek nekega ponižanja mu lezeta	A
Zdelane roke so vsakemu samo v čast!« »Ali si	čuden!	Žuljevih in obtolčenih rok naj morda hodi v pisarno	A
plašil. . / . / stran 30 . / Tísti ded je bil	čuden,	svojeglav mož, vé stara pravljica. V jezi je	A
zmajeval, le-oni se je nekoliko ujezil: »Kako	čuden	je človek, ki ljubi!Ljubezen ga izvotli in izprazni	A
bojite enega samega?« »Tega vzamemo s seboj,	čuden	Turek je!« so dejali. »Nisem Turek,« je ujetnik	A
žalega, dobrega pa dosti, komur le more.« »	Čuden	je pa vendarle: hodi tiho, kakor bi lovil miši	A
Urno sta se približala drug drugemu. Dokaj	čuden	je bil videti kobaljasti Sulec poleg precej	A
Jelen je zapazil na Sulčevem obrazu precej	čuden	smeh. Obmolknil je.	A
ujel čimveč svetlobe. Po hrbtu ga je spreletel	čuden	mraz.V lica pa mu je postalo vroče.	A
Črnoglavka ozrla na preliv med prvima otokoma.	Čuden	drevak je veslal naravnost proti kolišču Turovcev	A
Poljak; »to je skoro neverjetno!« Bil je tako	čuden	naglas v njegovem vzkliku, da se sodnik obrne	A
Zabrezju. Kamen mu na srcu leži, debel kamen in	čuden,	odvalil bi ga rad.Ženil bi se rad, za ves svet	A
kmalu kdaj obiščem na vašem domu. Jaz sem malo	čuden	človek, storim to, ono opustim, kakor sem ravno	A
katero bodem prav živo pogrešal, verjemite mi.« »	Čuden	mož sem, da se vam za vse lepo, kar mi poveste	A
In vendar profesorju to ime ni bilo všeč.	Čuden	mož je to, zares! OSEMNAJSTO POGLAVJE ZNANO	A
»Ne vem,« odgovori ta v zadregi sam. »	Čuden	človek se mi je že večkrat zdel.« »Drugikrat	A
ako hočem tajiti sam sebi. Vendar je človek	čuden.	Sovraštvo in ljubezen sta si nasprotnika in jaz	A
okna, je zagledal Kvasa, namežikal z očmi, na	čuden	smeh široka usta raztegnil in zavpil: »Dali	A
prišel s svojim še čisto mladim sinom, bil je kaj	čuden	mož.Za ves svet se ni zmenil.	A
Tukaj je namreč, kakor sem ti menda že omenil,	čuden	človek, prerokovalec deseti brat. S tem sem	A
nikakega razloga, da bi se vam odtezal. Jaz sem	čuden	človek, nisem za družbo, vem, da sem vas že	A
»Jaz sama ne vem. Nekaj	čuden	se mi ta človek zdi in jaz menim, da ni to,	A
bilo mogoče, ker starec ni hotel počakati. »	Čuden	človek je ta Piškáv.Pa trdne mora nature biti	A
pogledal proti nebu, roka se mu je pestila in	čuden	glas je bilo slišati iz njegovih ust, glas,	A
enakega pisma in testamenta še ni imel v rokah.	Čuden	človek, čuden oče, pisalec tega pisma! Kakor	A
testamenta še ni imel v rokah. Čuden človek,	čuden	oče, pisalec tega pisma! Kakor ga ni mogel umeti	A
tudi njemu že od nekdaj hlapec Domen grozno	čuden	človek zdel; ni ga mogel popolnoma spoznati	A
videl jokati, kar je odrastel otročjim letom;	čuden	in otožen glas na samini in mrazu v takem času	A
je žarel v njem in ga hotel razgnati? »To je	čuden	človek, ta Domen,« reče star mož. »To je res	A
A vi ga niste poznali? I, ta je bil	čuden	človek.Sam s seboj je govoril pa okoli brundal	A
Kakor da bi se bil bal. Človek je včasi	čuden.	Pred junakom ga ni strah, kaj se plaši pred	A
govorjene diskusije v neko bolestno navezanost tako	čuden,	da je Lisec med potom mislil: tu so morali posebni	A
osebno zahvaliti se zanje. Navadil se je na tak	čuden	položaj tem laže, ker v vasi zares v gastronomičnem	A
prekletje nad to vasjo biti, ali ‒ pa me neki	čuden	demon preganja, mislil si je Lisec.Grobo je	A
nategne svoj stari, suhi obraz s svetlimi očmi na	čuden	neprijeten posmeh. Lisec se pokloni.	A
V KOČI PRI KOLPI 34 V.	ČUDEN	DOGODEK NA ROJINJU 42 VI.GOSPODAR IN HLAPCI	A
V.	ČUDEN	DOGODEK NA ROJINJU Na gradu Rojinju se je bila	A
glavo in duri za seboj zaloputne. »To ti je	čuden	človek,« godrnja Ožbe po poti, vrté svetilnico	A
kloštrski hlapec gospoda Kozjaka, ki je bil	čuden,	da še nikoli tako.»Kaj vam je, gospod?« vpraša	A
/ . / stran 108 . / Smejé zavije cigan na	čuden	način usta, seže po svoj nož, prereže janičarju	A
Vem, da boste mi dejali, da sem neumen in	čuden	človek.Sam vem, da sem res, pa zaradi neke ženske	A
popadlo in bil sem večkrat siten, čemeren in	čuden.	Sam nisem vedel, kaj mi je.	A
bila nejevoljna na ovčarja: »Saj je res Marko	čuden,	da ne pride nič pogledat domov.Ko bi mu ne bila	A
Strmela je vanj. Tako	čuden	se ji je zdel. Marko pa je spet malo pomolčal	A
je solzo ugledala v dekličinem očesu in njen	čuden,	proseč pogled brez odgovora; ko ji je roko na	A
mu oglasila ali se nisi?« »E, ne bodi tako	čuden,	France!Kaj meniš, da sem neumna!«	A
grozno šaljivo videlo, ali pa da je spoznal, kako	čuden	je ta človeček. »Od kod ste pa?« vpraša France	A
na okno in na pol šepetaje klical njeno ime.	Čuden	mraz jo spreleti po vseh udih.Bilo je je strah	A
Ozre se in zagleda ‒ graničarja Peča.	Čuden	čut jo spreleti.Vedela je, da hodi za njo, a	A
. / . / stran 9 . / Prvi dan je imela jed	čuden	duh, drugi dan je bila preslana, tretji dan	A
je pesmi zmanjkalo, nabrala je rdeče ustne v	čuden,	a poljubljiv čop in zažvižgala si katero, baš	A
tikal, in nje se je pri tej besedi tudi polastil	čuden,	sladak čut. Z gradiča je zapel zvonec, ki je	A
V zadnjih besedah njegovih pa je bil nekakov	čuden	naglas, tako da se je guvernanta nehote ozrla	A
brusil svedre kovač Tileh. To vam je bil	čuden	možic; bavil se je samo s svedri, kaj drugega	A
kajti tudi ta prizor pred kovačnico je bil skoro	čuden:	stari, umazani Tileh, na pragu sedeč, in pred	A
in iz njenih temnomodrih oči se je posvetil	čuden	ogenj. Hrast je kakor neizkušen mladenič obrnil	A
Naposled se je zgrudil na klop pri oknu in	čuden,	votel glas kakor »Hu-hu-hu!« izvil se mu je	A
storil je, kar je mogel, le v eni stvari je bil	čuden	in ‒ drag. In to svojstvo je bil vzrok onemu	A
lepi obraz tujke in tudi ona se je ozrla vanj.	Čuden	vtis je napravil ta vzajemni pogled na oba.	A
»Da se le ti nisi!« Nekov	čuden	naglas v teh besedah je povzročil, da se je	A
zasedla debela, okorna bukev. Tam je bil časih	čuden	pogovor, posebno na večer, kadar je hladen piš	A
sveti dan, krstili so ga za Štefana. To je bil	čuden	dan očetu.Sam ni vedel, je li vesel ali ne;	A
Selski, ki je sam zase živel tam toliko let?	Čuden	gospod je bil to!« »Vi ste ga poznali?	A
Nu, pa mi ni do tega. Da,	čuden	je bil ‒ kakor pravijo.Prijatelj moj ga sam	A
ni šel tja, dozdeva se mi naravno; on je bil	čuden	mož, pa da bi jaz ne hodil k sosedom, to bi	A
podvrgel omenjeni nalogi?« »Ti si pa danes jako	čuden,	Gernau; ali te je deževno vreme tako poetičnega	A
nareja pogled na takov gost borov les nekov	čuden,	skoro otožen vtis,« povpraša Veronika med pogovorom	A
predse. »Hvala vam, Andrej,« reče naposled; »	čuden	dogodljaj ste mi razodeli in prav bi bilo, ko	A
ga je vse le za »padarja« spoznavalo ‒ bil je	čuden	mož.Študiral je res nekaj let na univerzi; pa	A
strani na besede: Aleksander je včasi jako	čuden.	Dozdeva se mi, kakor bi mi ne zaupal.	A
sedelo v njem pri guvernanti. »Lej, lej, kak	čuden	fant; kako je umazan!« vzkliknila je deklica	A
sobi gor in dol stopaje naš poet in nekakov	čuden	čut se ga polasti, kakor da se trivialne primere	A
plesalko okoli pasa. »Corpus juris« je bil	čuden,	jako originalen človek; vsak, kdor ga je poznal	A
šestic v roke, gospodarju pa cel desetak. »	Čuden	gospod to?A dober je ‒ dober!« mrmra bajtar	A
svetlih oči je . / . / stran 44 . / švignil	čuden	plamen, tako da Miklavž ni vdrugič vprašal.	A
bila Tomaž in dekla tu. Prvi je nosil sicer	čuden	obraz, kakor bi mu ne bilo vse to po volji.	A
premeril široko postavo Klandrovo, bil je tako	čuden,	da je mešetar osupnil. A dejal je takoj porogljivo	A
da je tujec tedaj resnico govoril, in nekov	čuden,	skriven stud mu je branil vzeti ga zopet v roke	A
povzdignjenim glasom, da se širi po dvorani	čuden,	omotičen sopar, ki opojno vpliva na možgane	A
lepše sliši nego naše kmetiško zategovanje.	Čuden	stric je ta Melkijad.Gotovo je bil nekdaj visok	A
Zalile so ga solze.	Čuden	strah za sina ga je prevzel Oče je izza Strojinovega	A
spraševati: kaj imam od življenja.« »Ti si pa res	čuden.	Saj si sam s hribov, pa si tudi rad šinil k fari	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani