Zadnje besede Domnove, ko je rekel »pomenila se bova s Sovo«, niso mu dale miru. Moral si je pritrditi, da se je tudi njemu že od nekdaj hlapec Domen grozno čuden človek zdel; ni ga mogel popolnoma spoznati in razumeti. Zavoljo te prikritosti ravno ga ni mogel nikdar ljubiti prav, kakor bi ga bil sicer ljubil, in iz istega razloga ga je nejevolja prijela in nekak strah ga je prešinil, ko je slišal, da Domen hčer njegovo rad vidi.