čuden (201-300)

sobo, hrupoma so zaprli duri in slišal se je	čuden	krik, smeh, ropotalo je in se prevračalo.Oče	A
da bi ji odprle duri; njen nos je bil zelo	čuden,	osoljeni presti podoben; in Lojzka je stopila	A
Ali je to pravica?“ ”	Čuden	je ta razloček...“ ”Naj bi ga pustili, da bi	A
najbrž razblinile, zmeglile, in iskal je zaman.	Čuden	človek je bil ta dostojanstvenik.Nekaj je bilo	A
prijetno nasmehnil, v srcu pa mu je zakljuval	čuden	nemir.”Ne pravi, da hoče, ne pravi, da noče	A
vdanost in stud so dosegli ... * Zelo	čuden	je bil takrat moj dom.Velika, temna, skoro čisto	A
sem bil zadremal. Nenadoma me je spreletel	čuden	strah; skočil sem kvišku in sem se ozrl po izbi	A
trenotku, ko sem se napotil k njemu, me je obšel	čuden	sram; zdelo se mi je, da gledajo ljudje name	A
oglasil šum, kakor da bežé ljudje po stopnicah;	čuden,	zelo enakomeren krik -- nekdo je pač klical	A
tiščala za grlo in po dvorišču se je razlegal	čuden	krik, tenak, ves tuj ... kakor kriči otrok po	A
kljub temu smehljal. Ta smehljaj je bil jako	čuden,	pol ironija, pol samozadovoljstvo; ustna so	A
graščakom. To se je zgodilo nekega večera na jako	čuden	način... Na gradu sta živela Milan in Milena	A
. / stran 76 . / V dvorani se je prikazal	čuden	človek, kdo ve kako in odkod; stal je nenadoma	A
Zdi se mi, da gleda navzkriž in tudi nos je	čuden.	Učiti bi se moral!	A
zapisano!“ si je mislila Hanca in obšel jo je	čuden,	čisto nov in nerazumljiv čut: komaj zavedna	A
Ob tistem času je romal učitelj proti fari.	Čuden	je bil v samoti njegov obraz, nobenega sledu	A
ostala rdečica in ustnice so se bile zategnile v	čuden	nasmeh. ”Ne zameri ... saj je slovo!“	A
obraz je bil upal in koščen; v očeh se je svetil	čuden	ogenj. ”Veš kaj, Mate, zdaj bo pa najbolje	A
”Ne... ne...“ Obšel jo je	čuden	strah pred nečim neznanim, silnim in pot ji	A
”Haná! Haná!“	Čuden	človek se je prikazal izza hiše; ni bila ženska	A
tisočerimi solzami ...“ Poetu se je stemnilo čelo in	čuden	smehljaj se je prikazal na njegovih ustnicah	A
lahko dosegel z roko. Spreletel jo je nenadoma	čuden	spomin, nerazumljiv strah. ”...	A
še predno je odgovoril, so se odprle duri.	Čuden	človek se je prikazal na pragu.Stal je med durmi	A
roke, njegov korak. Mraz ji je bilo v lice;	čuden,	trepetajoč hlad je segal v život, v srce.	A
skalovja in če pogleda človek kvišku, obide ga	čuden	strah, da bi se ne zgrnile čezenj te velikanske	A
so pisali recepte, bolezni pa niso našli. ”	Čuden	otrok!“ so skomizale tete.”Milenica, ali bi	A
je stisnila glavo popolnoma k zidu; videla je	čuden	ogenj v očeh, ki so strmele nanjo, v obraz ji	A
klada - ta vsaj klada ni, čeprav je drugače	čuden	človek.No, Bog z njim!“	A
k njemu in ga je prijela za roko. ”Kako ste	čuden!	Kakor otrok!	A
vzdignil se je srp in je vzplamtel v soncu.	Čuden	mir, svečan in blag, pod vsem velikim nebom	A
Ne hodite stran ... ne nocoj!“	Čuden	strah je bil v njegovem stokajočem glasu; izvil	A
kar sem ti povedal?“ Zategnil je ustnice v	čuden,	otroški smehljaj; sin je strmel nanj in strah	A
je spreletelo. Začetek je bil res nekoliko	čuden,	skoraj nenavaden; poet bi ga ne bil iznašel	A
ime in čast, se je nenadoma oglasil. Na zelo	čuden	način se je oglasil.Naveličal se je bil najbrž	A
se večera, bal slovesa. Že tedaj me je obšel	čuden	in prav nič resen čut: če namreč ni v meni nekaj	A
popoldan in se je mračilo, tembolj je rasel v meni	čuden	nemir, kakršnega prej nisem poznal.Razmišljen	A
blodil po teh brezkončnih koridorjih, v srcu	čuden,	sladkosten strah in čudno, sladko, v večni temi	A
zvezdami se je ozrl in je začutil domotožje.	Čuden	nepokoj je bil v naših srcih; prej so hitele	A
zaklenjene ... Počasi mi je lezel po vsem telesu	čuden	mraz in sam sem čutil, kako se mi je obraz spačil	A
izba zibala pred mojimi očmi ... Pomisli, kako	čuden	strah me je bil spreletel, ko sem pritisnil	A
da se kmalu spet vidimo!“ Njegov glas je bil	čuden,	zloben in sočuten obenem, okrenila je glavo	A
je kozarec in rdečica mu je stopila v lica,	čuden	ogenj se je vžigal v očeh. ”Ali se še spominjaš	A
Ker se je bližalo jutro, je obšel njeno srce	čuden	nemir. Daleč so bili že spomini, daleč so bile	A
III Na Lavrinovih ustnicah je bil	čuden	nasmeh, tihemu roganju podoben; narahlo se je	A
nikar ne zamerite; kajti ura je bila čudna in	čuden	je bil kraj!“ Molčala sta, njen obraz pa	A
vreča mu je padla z rame in zajokal je naglas.	Čuden	je bil njegov glas, razlegel se je po vsej ravni	A
misliš, teta Fani, ali bi mogla umreti Anka?“	Čuden	strah je bil v njenem glasu in oči so bile tako	A
bridkost na njem, ustnice pa so se zakrivile v	čuden	nasmeh. ”Kako bi se rešil človek, kako bi	A
sem mislil, pan, da bi vi ... tako in tako ...“	Čuden,	prestrašen, upajoč in obupajoč smehljaj je spačil	A
natanko je razločil župnik votline oči in ust.	Čuden,	mrzel mir mu je legel na srce; vrnil se je v	A
pod njegovimi nogami. . / . / stran 130 . / ”	Čuden	človek!“ je pomislila babica.”Ob takem vremenu	A
mu zasvetile oči, na ustnicah mu je zaigral	čuden	smehljaj. ”Tako se zgôdi, to bodi kazen za	A
pravici z njim. Že drugače je bil časih precej	čuden	človek - pa je prišlo nekaj posebnega, Bog vedi	A
ukazujoč; bil je nenadoma za glavo večji od vseh in	čuden	hlad je dihal od njega, kakor da bi bil iz samega	A
Stal je na pragu in hlad mu je legel na srce,	čuden	strah. »Tako tiho je, še sopenja ni	A
tiščal kazalec na čelo in premišljeval. Na tak	čuden	način sta se najbrže zamislila tudi Šilo in	A
adaljeval hitro in razburjeno. ”Vi ste, oprostite,	čuden	človek!Tiste ekstravagance... vrag jih vzemi!	A
da bi se bili kdaj vikali; tudi jezik je bil	čuden,	ves šolski, kakor govore otroci, kadar jih izprašuje	A
ne vem, kdo da si! Ampak ukanil si me na tako	čuden	in siten način, da se te ne morem ogniti, kamorkoli	A
sem šel. Ko sem bil na stopnicah, me je obšel	čuden	strah in začel sem bežati; po ulici sem skoro	A
udrte. A na ustnicah in v očeh je ležal tako	čuden	izraz, da sem se zagnusil sam sebi; izraz pohotnega	A
Stopil je hitreje, da bi ga dohitel.	Čuden	mraz mu je lezel počasi po hrbtu nizdol; šel	A
Zdelo se mu je, da je bil začul iz daljave tenek	čuden	krik, kakor da bi bil zajokal otrok, ki je izgubil	A
Nato je nagnil glavo, napol je zatisnil oči in	čuden,	kakor smehljajoč mir mu je legel na obraz.Očitno	A
je nekdo bolj potihoma in obšel nas je neki	čuden	strah. ”Kje bi moglo goreti?“ ugibal je drugi	A
zemljo; oziral se je človek in je poslušal in	čuden	strah je segel v srce. Šla sva sklonjena	A
je, je stopila predme in me je pozdravila na	čuden	način.Z levico me je prijela za uho, z desnico	A
nekoč iz krčme, je padel v veži na koso, na tako	čuden	in neverjeten način, da si je gladko odrezal	A
tistem trenotku se je razlegel po pokopališču	čuden	krik; nekateri ljudjé so se smejali, drugi so	A
ovratnik, nato je postal sredi sobe pred ogledalom.	Čuden	je bil njegov obraz, otroški in skoro smešen	A
upanje se je zgenilo v srcu, vzdignil se je	čuden	spomin. »Če ozdravim, Barica... samo pri	A
otožno vzdíhnem; že se mi izvíje iz prsij nekak	čuden,	hrepenèč glas - kar nekdó sílno potrka na vráta	A
stresle, ali niso se odprle. Izpustil je takoj,	čuden	nasmeh je šinil preko spačenega obraza: bilo	A
ozrle nanj Bertine oči, se mu je zazdel nekako	čuden.	Doslej je bil prepričan, da je bilo to njegovo	A
dragi moj, odkritosrčno in prijateljsko -“	Čuden	nasmeh mu je zaigral krog ustnic, sklonil se	A
samih velikih, sveže dišečih belih nageljnov.	Čuden	glas, dolg, zategnjen, neizrekljivo srečen	A
»Izkušnje, prijatelj!« Takrat se je vžgal	čuden	plamen v njegovih očeh, obraz mu je bil razoran	A
VEČERNI GOST Časih pod večer pride k meni	čuden	gost.Ne vem, če zahaja tudi k drugim ljudem	A
/ . / stran 126 . / Župana je izpreletel	čuden	hlad. ”Moj gozd je, vsako deblo poznam, pa	A
Pogledala mu je v obraz z velikimi očmi in	čuden,	boječ, iz bolečine porojen smehljaj se je prikazal	A
naročen na troje dnevnikov. Poškilil je k meni,	čuden	nasmešek mu je stresel košati desni brk.	A
življenja in zveni neprestano; poslušaš, in to je	čuden,	tako sladke bolečine, tako sladkega upanja poln	A
je delal. Pa je bilo kmalu konec ljubezni; na	čuden	način je je bilo konec ... Glejte, idealna ljubezen	A
sredi kričeče, plešoče procesije pa se je zibal	čuden	par.Moški je bil zelo dolg in strahovito suh	A
odpočijem si malo ... Tam, glej, gre človek, ali	čuden	človek je - nič butare nima na glavi!...“ In preden	A
nepriljudno izbo z visokim omreženim okencem. ”	Čuden	je svet dandanašnji!“ je pomislil Šimen, ko	A
Strašna tesnoba objame mlado dekletce.	Čuden,	zverinski moški obraz, neobrit, gnusen, je zarežal	A
stopila med svate in začudena obstala na vratih.	Čuden	in oduren prizor se jima je nudil.Ob steni je	A
deklica sama mudila v sobici, je začutila nehote	čuden	strah in stekla je k oknu.Raz okno je videla	A
Ali že pri mostiču je obstala.	Čuden	strah jo je obšel.In vrnila se je žalostna in	A
spal, ali pa se bo vreme sprevrglo.« Nekak	čuden	strah se je polastil Anice.Umolknila je.	A
ime?« je vprašal še resneje orožnik. »Tomaž	Čuden!	« je postregel orožniku Anže.Orožnik se je molče	A
če bo še huje. Ali sinoči si bil prvič tako	čuden	z menoj.In tega ne morem prenesti, Juri, povej	A
Katra ji je obrnila hrbet in odšla v sobo.	Čuden	strah se je je polastil v kuhinji ob drhteči	A
resen in bled. Sicer ni videla Tomaža takega, in	čuden	strah, ki se je polastil Anice sedaj, ji je	A
testament že tak. Bog pomagaj, saj je že tako malo	čuden	testament.« S skoro sovražnimi pogledi	A
Dam!« je odvrnil hlapec. Tako je bil Lipe na	čuden	način prišel zopet v službo na Peč.Nadejal se	A
«	Čuden	glas je prevpil krepki vikarjev dovtip in je	A
Iz stisnjene množice se je izvil nepoznano	čuden	glas, strašna užaljenost, temna grožnja, ki	A
začutil, kako iskrena prijatelja sva si in kako	čuden	sem, da ga nisem sam že prej obiskal.Med nama	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani