čuden (101-200)

pogledu v modre oči Alberta Einsteina obide	čuden,	vednost očesnega specialista presegajoč občutek	A
stran 153 . / Zvenenje v ušesih je prekinil	čuden	šum.Ob tej uri se sleherni zvok zasliši.	A
je zlagoma sprevračalo v mrmranje, v takšen	čuden,	zamolkel, enoten, povsem brezbarven zvok, ki	A
Devet sedeminštirideset. V hipu je zavladal	čuden	molk.Glas je nenadoma, povsem nenadejano utihnil	A
sedaj sunkovito odkimava in nekaj mrmra. Tak	čuden	glas prihaja ven, kot bi spodaj hrumeč klokotal	A
kaj storili; oblečen v trenirke se jim je zdel	čuden.	V hlačnih žepih je imel čudni izboklini in ko	A
vseh kalibrov, da je izgledalo, kot bi se nekak	čuden	iglavec pravkar ogolil.Tudi vojaki iz BOV‐ov	A
zavedal dogajanja okoli sebe. Prevzel ga je	čuden	občutek, kot da mu odpadajo udi, občutek, ki	A
poznal sleherni skrit kotiček, ga je prevzel	čuden	zanos; prvič od otroštva dalje se je počutil	A
k Sv. Andreju.« Kaj mu je neki, da je tako	čuden!	so mislili vsi, Rozalka pa je bila posebno nezadovoljna	A
je strmela žena, »kaj pa ti je, da si tako	čuden?	« »Čuden ali ne čuden; ti zahvali Boga, da imaš	A
strmela žena, »kaj pa ti je, da si tako čuden?« »	Čuden	ali ne čuden; ti zahvali Boga, da imaš Škorca	A
pa ti je, da si tako čuden?« »Čuden ali ne	čuden;	ti zahvali Boga, da imaš Škorca za moža!« »Kaj	A
»Kaj meni mar te bele nogavice!« »Kako si	čuden!	Jaz sem hotela le povedati, da se nosijo že vse	A
vprašal, če se še kaj boji. Obhajal pa je le njega	čuden,	nadležen nemir.Povsod je videl Zefo pred seboj	A
zločinstvu, »cui bono« ‒ komu na korist. Jako	čuden	odgovor na to vprašanje pa je dala vest, da	A
teh tičev, polasti se zdaj in zdaj tudi mene	čuden	nemir, neko hrepenenje v daljavo, živa želja	A
navadili, da sta mladi mlinar in mlinarica bolj	čuden	par in ju niso nikoli preveč ogovarjali.Le tu	A
prišel ob tako čudnem času in je bolj od čudnega	čuden.	Lica so se mu namreč zožila, zgubala, kot da	A
je zdaj mencal Bumbaš. Mali je sam svoj in	čuden,	a vseeno igra.Res strašno igra.	A
strašnejšega. Neka stud, neka ugaba ‒ in neki	čuden	strah obenem.Šele, ko je tako dolgo o tem tuhtal	A
Čudno je to. In jaz sem vam	čuden	Cigan. Malo se mi zdaj meša.	A
tako in tako po tihem veljalo, da je pač malce	čuden,	zato mu ni nihče nikdar zares oporekal, še manj	A
tukaj človek zmeraj vrača in je vsem že malo	čuden.	Rada imam tudi ta občutek, ko bi vsi kar nekam	A
pogrizljala ustnico. Že nekaj dni se mi zdi tako	čuden.	Čuden? sem se ustrašil.	A
Že nekaj dni se mi zdi tako čuden.	Čuden?	sem se ustrašil. Ja, je prikimala.	A
Ja, je prikimala. Kako ‒	čuden?	sem še podrezal. Tako, pač, je skomignila.	A
nalila kavo in prižgala prvi cigareti. Preklemano	čuden	se mi zdiš zadnje čase. Čuden? sem pogoltnil	A
Preklemano čuden se mi zdiš zadnje čase.	Čuden?	sem pogoltnil vroči požirek. Tak, je prikimal	A
midva s Cvetotom sva bila že od začetka en	čuden	par. Vem o poroki s tristotimi svati, sem ji	A
« »	Čuden	tip, res,« je zmajala regratova roža.»Nekaj	A
»Letos je dobro, hvalo Bogu!« Bojec je bil	čuden	mož.Lice je imel rdeče, pa tako nabrano kakor	A
»Ni. . / . / stran 106 . / V	čuden	kraj sem prišel in še veselil sem se ga.« »Zaradi	A
je odgovoril Vilar, ki mu je igral še vedno	čuden	nasmeh na licu.Mislil si je: Kaj morejo iztakniti	A
Nesrečno jabolko je krivo, da se mi odpira tako	čuden	pogled v bodočnost.Zaradi nepoznanja tukajšnjih	A
ustnicami, cmakal z jezikom in oponašal na nekak	čuden,	smešen način mačje mijavkanje.Lazar se je smejal	A
odhajal preko dvorišča. Od severa je pihljal	čuden	veter in orehovo perje na našem vrtu je neprestano	A
enkrat nesli h krstu, in Žorž se ji je zdel tako	čuden	in tuj, da niti poskusila ni privaditi se tega	A
celo do petih let, kajti naš zakon je strog,	čuden	je pa tudi, ker besede blizu huje kaznuje kakor	A
in h »corpusu delicti« številka 42 in odšel.	Čuden	mož ‒ zdi se mi nezadovoljen ...Moral bi se oženiti	A
kraju, ki se mu pravi Trbiž. Ta kraj je pa sila	čuden	kraj, v tem kraju jedo ljudje tudi ob petkih	A
več za predsednika, plačal je in šel. ‒ Kako	čuden	se mu je svojčas zdel nasvet doktorja Šiplja	A
za moške taka moda. Moj mož je sploh jako	čuden.	Krega se, kako da so dame oblečene na balih,	A
O ljubezni pri ljudeh in fižolu Ali je svet	čuden	ali sem čuden jaz ‒ eden izmed naju je gotovo	A
ljudeh in fižolu Ali je svet čuden ali sem	čuden	jaz ‒ eden izmed naju je gotovo.Ne razumem ga	A
takšen, kakršni so oni trije! Ta pojav je jako	čuden	in ga premišljujem, pa se mi bolj in bolj sili	A
ukazujejo okultni paragrafi. Ta pojav je resnično	čuden,	čeprav me žena zaničuje in pravi, kar se tiče	A
potrpi, saj se kmalu vrnem! O, milostiva,	čuden	je ta svet in se Vam klanja vdani Fr. Ž. [ Jutro	A
pomladanskega dne, pa se je pričel vleči po vsej hiši	čuden	duh, ta duh je bil smrad in neprijeten, kakor	A
Sveti Jurij se bliža!« »Ali si	čuden,	ljubi moj!Teden dni že ne spim, tako me skrbi	A
»V dežju ti bo kdo mezgal po travi! Ali si	čuden!	« »Zjutraj ni bilo dežja in v soboto tudi ne	A
ni bilo dežja in v soboto tudi ne. Kaj bi bil	čuden?	« Špela je položila žlico in začela: »V imenu	A
oglasilo ponočno tektekanje, škrabljanje in	čuden	ropot.Hudournik je redno dobro spal.	A
da je revno kljuse vleklo počasi sredi ceste	čuden	voz.Bil je kot podolgast zaboj zelene barve	A
kolesi, da je škripalo po kamnju. »Grd in	čuden	pogreb imamo,« je žalostno spregovoril star	A
pa se ne znam.« In vselej je bušil iz njega	čuden	smeh, da se ga je vsak ustrašil, in v nekaj	A
Ne ve se pa ne. Je	čuden,	saj ga poznaš.« Jera se je sklonila spet k zelnatim	A
je premislila in razlagala: »France je včasih	čuden.	Nič na maraj za to in bodi prepričana, da ti	A
Francka je žalostna in se te boji, ko si tako	čuden.	Misli, da si zaradi nje, da ti je napoti, in	A
pokazala, da bi ji bilo do mene.« »Ti si res	čuden,	« je začel še Petrin.»Ali naj se ti krog vratu	A
»Ne vem, nisem razumela.	Čuden	je bil njegov govor.« Oče in hči sta molčala	A
tihota. Iz zaves, kjer je žarelo zlato, je sopel	čuden,	neznan vonj, ki ji je obdajal sence kakor z	A
po mozgu. Na ušesa ji je udaril zdaj pa zdaj	čuden	glas ‒ kakor neznane zveri.Prisluškala je.	A
res Morana njegov meč? . / . / stran 239 . /	Čuden	strah je objel sencà junaku.Zbal se je misli	A
ker me tako prijemlje v kolenih.« »Oče, ti si	čuden,	ne razumeš!Najlepšo oblečeš, Alena, tisto moderno	A
predrznih spremljevalkah. Aleno je pa prevzel hipoma	čuden	strah.In ko je hlapec na kozlu s hripavim glasom	A
deček silil z njo, ali vendar jo je zabolelo.	Čuden	stud do te hiše se ji je porajal in krik prejšnjega	A
»Veš. Mihor,	čuden	si pa tudi.Tega ni treba, da bodo povsod bobnali	A
Zato pa je bil Mihor kakor očetova roka.	Čuden	mir mu je gledal z obraza in v tem miru so se	A
in da je že spet prilomastil sem, je spustil	čuden	glas in zakrmaril proti meni, odrivajoč pregosti	A
očeta, pomolčala je in rekla: »Meni se zdi	čuden,	ne nasekan.«Oče je pokimal.	A
Res pa je, da moramo čimprej od tod. Tako	čuden	občutek imam -« Obmolknil je.	A
vsi prikrivali. Jernejc je hotel reči - »tako	čuden	občutek imam, kakor da bodo vsak čas tu.«	A
bilo nič posebnega, samo na lepem je zaslišal	čuden,	nevajen, enakomeren šum. Zamolkel šum, takšen	A
tako uprto pogledala v oči, da me je preplavil	čuden	občutek - kakor da sem z vseh strani ujeta v	A
ogledovati, kakor otroci gledajo močerada ali	čuden	kamen. Pregledal me je vso, od glave do nog	A
Tudi danes ima knjigo zanj.	Čuden	naslov. Pygmalion.	A
moral pošteno pregledati. Včasih daje nekam	čuden	glas od sebe.Res mislim ...«	A
Obrnil se je k Olgi. »Ni	čuden	ta Tine?Vedno po svoje!	A
vedel in oče mu je bil od koraka do koraka bolj	čuden	in tuj. Molče sta pomolzla.	A
po naključju.« »Veš kaj, Lovrek, res si malo	čuden	patron.Zakaj se nisi odpeljal za njo?	A
hribi. Odurni in pošastni bojni zvoki so se na	čuden	način spajali z bitjem in žitjem sanjajoče gorske	A
da bi ne ciknil ne na to, ne na ono stran. ”	Čuden	duhovnik!“ se je oglasil zanikrno oblečen kajžar	A
ki je cvilil v veži?“ se je zasmejal. ”Zares	čuden	pes, da mu nikjer ni enakega!“ Tudi Hana	A
“ je pomislil prekanjeni Aleš. ”Tak ne bodi	čuden!	“ je rekel prijazno.”Saj sva obadva že prestara	A
pustili starega očeta, da se trudi? ... O, vi ste	čuden	človek!“ ”Meni se zdi, da bi bil moj mlajši	A
Še zdaj ne govori prav dobro slovensko; tako	čuden	naglas ima, kakor Tržačanke ...Ali se vam zdi	A
pa jo bo že zdelal kako ... saj je popotnik!“ ”	Čuden	popotnik!“ se je zasmejala dekla; vzela je svečo	A
se je zvilo v znak, pesti so se stisnile in	čuden	zvok je presekal noč, pol jok, pol krohot.Na	A
V njenih široko odprtih očeh se je svetil	čuden	ogenj in njene vroče, suhe ustnice so pokale	A
odpeljal gospod, še eno uro ni, ko sem slišala	čuden	glas, kakor da je klical nekdo od daleč, od	A
mislil sin, kadar stopi v hišo! Spreletel jo je	čuden	strah. ”Morda je že nocoj sveti večer.	A
kakor spomin, Bog vedi odkod, in spreletel ga je	čuden	strah.Zazdelo se mu je, da je bil nekdo govoril	A
Mudilo se mu je.“ Mudilo se je tudi hlapcu,	čuden	strah mu je segel v srce in pospešil je korake	A
daj mirno zadnjo uro!“ Zaslišal je iz samote	čuden	glas, kakor ga je slišal pod gozdom, ko se je	A
plača in se odpravi, kajti polastil se ga je	čuden	nemir. A doma!	A
se je prvikrat, ali ta smehljaj je bil tako	čuden,	nekakšno bolesten in porogljiv. Mati se je	A
opore ni vse naokoli; in v njegovo srce je segel	čuden	strah. Vprašal je soseda, napol gosposko	A
nato so ga vodili iz hiše in so ga posadili v	čuden	voz, ki je bil zaprt na vseh straneh, kakor	A
prestrašil, zletel je s police; zunaj je bil pač	čuden	svet, poln neznanih strahot.Mnogokrat so prišle	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani