Ko je sedel na zofi, lomil kruh z rokami in lupil jabolko, je bil podoben popotnemu beraču, ki je bil sedel pod stopnice ter položil krožnik na kolena. Roke so se mu tresle, obraz je bil upal in koščen; v očeh se je svetil čuden ogenj.
”Veš kaj, Mate, zdaj bo pa najbolje, da kar ležeš na zofo in malo zaspiš.