Visoko med zvezdami se je ozrl in je začutil domotožje.
Čuden nepokoj je bil v naših srcih; prej so hitele misli v ravnem poletu, zdaj so frfotale nestalne v kolobarju, neodločne. Izprehajali smo se po polju, ki je puhtel iz njega pomladanji opojni sopar, in že smo se ozirali proti goram, ki so se svetile srebrne in zlate v februarskem soncu; in ko se je mračilo, smo povesili glave in smo se vračali v mrtvašnico.