nova beseda iz Slovenije
Pred Forestovo hišo in v njej. Pred hišo | voz | s kosi pohištva, knjigami, lonci, vrečami, zavoji | A |
dvigneta truplo, ki leži na tleh in ga vržeta na | voz. | Trubar sede in piše. | A |
hriba Gavžnik. Majhna karavana, nekaj jezdecev, | voz | s kakšnim kosom pohištva, knjigami, na vozu | A |
Tomaž jezdi z njimi. | Voz | odpelje.Trubar stoji sam na dvorišču. | A |
ven in jih vrže na ulico. Na ulici pred hišo | voz, | nekaj biričev, nalagajo na voz pohištvo, knjige | A |
ulici pred hišo voz, nekaj biričev, nalagajo na | voz | pohištvo, knjige, ki ležijo naokrog po cesti | A |
Pobere knjigo, lista po njej. Vrže knjigo na | voz. | Odpadniku se zapleni vse njegovo imetje | A |
ne da nič narediti. Lahko postaviš glavo pod | voz, | na katerem sedi.Jaz ne, ker ta norec je tiste | A |
ker ta norec je tiste vrste, ki gladko spusti | voz | čeznjo, ne samo čez nogo. 2. | A |
MARTIN Ali sem kaj rekel? Ko sem pa odpeljal | voz | stelje proti domu, se je razlegal tvoj smeh | A |
PAZI!! | VOZ! | ! TEREZA (njen veliko mlajši glas): Kaj | A |
Jaz na smučeh že ne grem več sèm! TEREZA: | Voz, | poln drv, pa tista dva gromozanska vola! | A |
na njej razleže peket konj in klopot praznih | voz, | ki se bodo popoldne vračali tako obloženi, da | A |
zapre, vselej se zapre ... Odnesli so jo na | voz, | v katerega sta bila vprežena dva krepka, sijoča | A |
prebivale tudi še druge ciganske družine, a prav ta | voz | je bil po svoje živ sestavni del tamkajšnjih | A |
življenje - tukaj hrepenenje. Tam ječa, tukaj | voz | v daljavo. TILA: Strah me je. | A |
ZDRAVNIK: In vendar si jo še tisto noč posadil v | voz, | svojo špansko kraljično, našemljeno kakor je | A |
. / . / stran 96 . / SLUŽKINJA od leve: | Voz | je pod verando!Odide. | A |
Kadar se nagne dan, stopi v to izbo; že slišim | voz | na klancu in voznikov bič.Pride, ker sem koprnela | A |
pogledala? Ali nisi počakala, da bi se prikazal | voz, | če je bil morda skrit za gozdičem? FRANCKA | A |
se je razjokalo. MATI: Zdi se mi, da slišim | voz | na klancu.Skozi zid in hrib ga vidim. | A |
pohištva, kakor da se je bil zvrnil vanjo tovoren | voz; | velik divan, mehki stoli, ogledala, preproge | A |
PETER ogrne Jacinto: Na | voz, | Jacinta!Po široki rávni čez hribe in doline | A |
se čuje bič voznikov in prhanje konj; | voz | oddrdra SEDEMNAJSTI PRIZOR | A |
takó bi ne bilo veliko težav, da bi se spravil | voz | na pravo pot. MLAKAR: Dovolj, dovolj! | A |
luč zlati oblake. Že bliža Titanov se svetli | voz, | iskre bleščeče krešejo mu konji, pred njim beží | A |
temotnih holmov noč podé. Zató pač vozijo ljubezni | voz | golobi lahkokrili in zató imá peroti Kupido | A |
JULIJA Le hitro v stanovanje Phoebovo ti | voz | živožareči!Phaëton, voznik predrzni, bi te pač | A |
(Zapira okno.) (Na dvorišče pridrdra | voz. | Koj nato prihrume v izbico Andrej, Rado, Francelj | A |
vajina osla. RADO Ko bi bil ti vprežen v moj | voz, | pa še en tak v Andrejevega, bi lahko menjavala | A |
Zunaj se vidi na cesti v polutemi lojtrski | voz. | Burja rjove besno, dež lije, oknice žvenketajo | A |
poklic, da vse vidim v črni noči? Rad bi sreče | voz | potegnil iz globokih kolesnic v gladek tir | A |
zanje! Glej, skoz okna luči sto, čuj, mestnih | voz | drdranje... Kaj vozovi, luči mi, ah, kaj se menim | A |
vroče je nebó, mirni vzduh žarèč, težák; | voz | hití mim in v obràz, v okó dviga se prahú | A |
nad ravnijo, nad vetrnim prostorom samotni | voz | beži. Kam? | A |
Tavarija 44 Prepih 45 Deseti april 46 Prizidek 47 | Voz | poln očesc 48 Suhe rože 49 Donosi 50 Oh 51 | A |
ščurki in mali ljudje. . / . / stran 48 . / | Voz | poln očesc Ko veter odpihne hribe, se voz poln | A |
Voz poln očesc Ko veter odpihne hribe, se | voz | poln očesc napoti v daljne kraje. Razgledne | A |
tesnobe, je le zrnast videz pomladnih gredic. | Voz | pa pelje in pelje. Suhe rože Vsul se je star | A |
zarija dan naznanja; Po ulicah zgodnji ropoče | voz, | Izbuja se mesto iz kratkega spanja.” „Oj tiho | A |
les, ga v butaro veže, ravna si ga vmes, na | voz | ga naklada, živinca pelja, a njemu pa srček | A |
izhojena je že ta pot iz sanj, samo še nate čaka | voz, | da zopet sedeš nanj! Dotakni se, da v dlani | A |
kuta. Kamniti velb molčečega neba osipa se na | voz | in polni gare. Se pod tovorom zašibi steza, | A |
sredi noči smo naložili mladega Žoka na oglarski | voz, | ga zadelali v seno in stari njegov oče je pognal | A |
spotoma stekleničico konjaka in najel zaprt | voz. | Takrat še ni bilo niti v tako velikem vseučiliškem | A |
»Nikar ne tako po otročje, Čeček naš! Glej, | voz | te spodaj že čaka, v bolnici je vse dogovorjeno | A |
Oddahnil sem se, ko sva posadila bolnika v | voz. | Slonel je v kotu, jaz sem ga podpiral od strani | A |
krvaveče odprtine in povezal glavo. Poslal sem po | voz, | da prepeljem ranjenca v bolnico. Takrat se je | A |
roke. Pokadil sem cigareto, preden je prišel | voz. | Ranjenca ni bilo treba prenašati, krepko sva | A |
glej spaka, pred hišo se je ustavil kmetski | voz | na lojtrnice, z njih je skočil zavaljen možak | A |
posla; poklical sem voznika, da ga je spravil na | voz; | sin je šel sam in očeta opiral na vozu. Drugi | A |
bolnico, in sicer čim prej; v mestu naj najame | voz | in v dobri uri mu bo žena v varnem zatočišču | A |
cesto, jaz vam pa pošljem iz mesta do križišča | voz, | ki popelje porodnico v bolnico.« Ni bilo odgovora | A |
konjička še vlekla s hitrostjo nekdanjih poštnih | voz, | potem pa sta stopicala v korak, da bi ju dober | A |
spremembe in da me je neprijetno dirnilo, ko se je | voz | sredi vasi ustavil in mi je voznik pokazal hišico | A |
vasi; snočnji voznik mu je dal na posodo samo | voz, | konja si je izprosil pri županu. Zorilo se je | A |
drugimi vrhovi Trnovskega gozda, ko je odškripal | voz | skozi vas, Spredaj je čepel županov hlapček | A |
glavo v odeje in plahte omotano porodnico. | Voz | je hitro drčal proti mestu, konj je bil spočit | A |
je somrak umikal dnevu. Zlezel sem nazaj na | voz | in si zadelal obraz, da bi me ne spoznale ženice | A |
cesti, zvrtinči travne bilke, padle s senenih | voz, | in zašumlja med listjem murv. Peter | A |
nedeljah je življenja, da je kaj. - Zadnji | voz | priškriplje na dvorišče, kakor gora naložen | A |
že pokošenega in suhega. Seno nakladajo na | voz. | Vroče je, soparen vzduh megli pogled na hribe | A |
drdranje koles od hiše do hiše, dokler ne izgine | voz | na odprti cesti, kjer se samo še oblak prahu | A |
vrnil s konji, da odpelje pred kosilom še en | voz. | »V senco jih priveži, Martin, in priskoči | A |
Saj menda nismo otroci? Kar nabaši jo na | voz! | Adijo! | A |
klobuk potisnjen na oči. Kolo zadene ob kamen, | voz | se strese...Drozeg vzdihne, se popravi trudoma | A |
zabili strica v zaboj in ga je odpeljal črn | voz | s črnimi konji, je spala Evka večkrat pri Mici | A |
povešeno glavo, z obema rokama vleče naloženi | voz, | majhna kolesa se topoglavo lové po razdrapanem | A |
.. stran 122 . \/ Prenašala sta zaboje na | voz, | Štefan pa je ponavljal ko Branko poštevanko | A |
križišču na Goldonijevem trgu. In obloženi | voz | se je trudno opotekal po vegastih skrléh. Zdirjal | A |
Zdirjal bom, je rekel. A ko je | voz | nazadnje pristal ob banku na trgu ob Kanalu | A |
pristal ob banku na trgu ob Kanalu, je obkolila | voz | in bank gruča kupovalk.Kakor ob avtomobilski | A |
Celó glasbo smo imeli za spremljavo. Vsaj naš | voz. | Pa obojna vrata so bila odsunjena, da so se v | A |
napad prenesel drugam, spet izstopili in šli v | voz, | kjer so bili že drugi bolničarji.In tako smo | A |
vendar znesli tudi vse cule z obvezami v svoj | voz. | Kakor zmeraj v življenju, je tudi takrat človek | A |
prerivanju in pehanju smo si le izbrali zaprt | voz. | Pomagaj mi, je rekel Janoš, ker pred vozom je | A |
esesovci, je bilo zavoljo tega, ker so iz naših | voz | suhci stekli k vozu, ki je sameval na sosednjem | A |
njega, sem si mislil, ko sva vzdignila malega v | voz, | Janoš pa se je drl na reveže, ki so ležali na | A |
plahto, in ko so ga potem vanjo zavitega nesli v | voz | ob lokomotivi, je bil konec plahte še uklenjen | A |
vseh postajah privzdignjen zavoljo tovornih | voz, | je kljub brezupnosti položaja misel za trenutek | A |
zbranost in so bile množica razpršenih ciganov brez | voz | in brez ognja, ki kakor psi vohajo bližino človeškega | A |
ko bi bil vedel, da leži na dnu enega izmed | voz, | mimo katerih sem tolikokrat šel, ko smo obvezovali | A |
morebiti tudi meni posrečilo spraviti Darka v naš | voz | in bi bil vsaj v miru in v zaprtem prostoru | A |
vsesal vame že prvo jutro, ko smo iz kravjih | voz | stopili v dachausko prostorno kopalnico.Pa to | A |
ko smo zagrebli sto petdeset okostij iz dveh | voz, | bilo je po Janoševem koncu.Voza ob lokomotivi | A |
vere v rešitev. . /\ .. stran 246 . \/ Vrata | voz | so bila odpahnjena in na robu odprtin so sedele | A |
položil posodo z rivanolom in papirnati omot na | voz, | namesto na tla, na ozko gaz med tračnicami. | A |
nesrečo tistega voza in vse nepregledne vrste | voz; | kakor da sem hotel potajiti resnico takega ponižanja | A |
papirnatim ovojem. Potem sem odnesel svoje reči v | voz, | ker so bili drugi že končali s prevezovanjem | A |
šotorom.’« Nekje med hišami se je začel premikati | voz | in kolesa so topo udarjala v okrogle kamne. | A |
je dolgo molčal in pustil, da se je počasen | voz | bližal. »Usekanih ljudi sevé ne rabijo,« je | A |
zate,« je rekel Maks. . /\ .. stran 148 . \/ | Voz | je šel mimo in jajčasti, gladki kamni so izpodnašali | A |
posodo z rivanolom in nož in papirnato obvezo na | voz, | namesto na tla, na ozko gaz med tračnicami in | A |
papirnatim ovojem. Potem je prenesel svoje reči v | voz, | ker so bili vsi že končali s prevezovanjem in | A |
in rahlo vzvalovan katran. Zgoraj pa Veliki | voz, | ki ima zvezde za kolesa in potuje nad pristanom | A |
gibčno dohiti delavec drdrajoči in poskakujoči | voz, | položi v teku dlani na pód, se zavrtí, zmeraj | A |
ovehnila, se hitro ujela z dlanmi na plohu, ker je | voz | stekel. »Hi ho!« je vzkliknil Carleto. | A |
nami ne boste šli!« je rekla Evka. Zdaj je | voz | drčal ritenski navzdol proti vrsti stebričev | A |
Z mamo bom šla,« je rekla in se namuznila. | Voz | je treščil v stebriče in potniki so se zamajali | A |
ne jahajo več takó divje ojesa. Porinili so | voz | spet ob zid. »A mi bomo šli v kopališče!« je | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |