Zraven pa še skoraj spoštovanje, občudovanje zebrastega bolničarja, ki se dotika mrtvaka, ga sprejema mirno in preprosto, kakor da se je za tak, takó nemogoč posel usposobil v zelo oddaljenem, predzgodovinskem življenju. Moj prvi občutek je bil samogibna potreba, da bi zaslonil visečo nogo in skril nesrečo tistega voza in vse nepregledne vrste voz; kakor da sem hotel potajiti resnico takega ponižanja pred očmi plavolasega nemškega boga. Zakaj prav takrat je ob mojem pacientu začelo lesti z voza žolto okostje.