Tudi kot tolmač in kasneje kot bolničar sem ostal eden iz množice, prestrašena celica množičnega strahu. Ta se je brez razločne napovedi vsesal vame že prvo jutro, ko smo iz kravjih voz stopili v dachausko prostorno kopalnico. Pa to ni bil odmev mehkužnosti, ker po štirih letih vojske in vojaškega živ ljenja se človek otrese navad omikanega zemljana, ne morejo ga presenetiti ne krdela nagih teles ne striženje las ne klovnska strašila v preširokih ali prekratkih oblačilih.