Bilo je že blizu osmih, ko sva se na koleslju odpeljala proti Solkanu; mislil sem, da bom ob tem času že v Čepovanu pri delu in da pridem še pred polnočjo domov.
Do solkanskih stebrov (»kolon«) sta konjička še vlekla s hitrostjo nekdanjih poštnih voz, potem pa sta stopicala v korak, da bi ju dober pešec prehiteval. »Kdaj, menite, pridem do bolnice?« sem vprašal nestrpno.