Družina Mozolova je bila, od božje službe prišedši, odkosila in se razhajala. Kdor je utegnil ali komur se je zljubilo, rekel je kakovo dovtipno šalo na stroške trpečega hišnega strica Blaža, ki ni mogel nič jesti in je vedno gladil svojo bolečo tepeno glavo. Kajti povsod so ljudje taki, da, kadar se jim škoda godi, nimajo bati se, da ne bi kdo našel se, ki jih še zasmehuje, ker zasmeh ljudje bližnjemu radi dajejo, rajši nego pomoč.