Sedel je nekega popoldne v svoji pisarni, ko vstopi kmetsko, čedno opravljena ženska s pohlevnim pozdravom. Bila je morda kakih trideset let stara, še vedno lepega, pa malo bledega obraza, kateremu se je poznalo, da so že bridke izkušnje risale nanj svoje proge. »Kaj hočete?« vpraša Poljak ter piše venomer svoj zapisnik, ne da bi se ozrl bolj v kmetico.