tako (1.701-1.800)

kakor dete pol smejal in jokal pol. Pa saj ni	tako	le meni, saj je vsakemu tako, kdor od burkaste	A
pol. Pa saj ni tako le meni, saj je vsakemu	tako,	kdor od burkaste mladosti resno rad bi vzel	A
a ti si k meni sedla, poredno mi čevrljala	tako:	»Pa vedno mi pravi, kak rad me ima, no, jaz	A
ne bo dóbil nikdar!« . /\ .. stran 21 . \/	Tako	si dejala in dražesten smeh krog usten zaigral	A
jamicah dveh je lepo, da je kar neverjetno; to je	tako	prijetno, da v njih sem izgubil vso pamet svojó	A
27 . \/ Slušala deva jo in zarudela, pesmico	tako	je tudi zapela. Ljubici Ne, molim te ne	A
nežne - hvalo ti stoterno! Gledala si res	tako	pobožno, a lagala se tako moderno! Hvala ti	A
stoterno! Gledala si res tako pobožno, a lagala se	tako	moderno! Hvala ti za tvoja bela pisma in za	A
tam z glavico je kimala. A dedek puhal dim -	tako	in pravil pravljico lepó: »Tam sred lesa zapuščen	A
skritih, lilij belih ko sneg. Toda ti si krasnà,	tako	strastna in vroča in sredi naročja ti vsa si	A
in rožnat grm na večer svoj beli cvet sipa,	tako	zopet pesmice drobne, dekle, na tvojo lepoto	A
ljubim tudi. Pa kaj te ne bi ljubil, ko zreš	tako	prijazno, da se ne da izreči z besedo neizrazno	A
nič ne rimajo... . /\ .. stran 60 . \/ Ni vinca	tako	sladkega še v Beli Krajini, kot dražestno reznó	A
predragi moj, moja ženka bo porodila nocoj!« In	tako	je dejal repeč: »Naredi mi zibko pisano, na	A
nebeške luči, vôde, pak obraze spačene? Ah,	tako	je mene to življenje hudo preobrázilo, ne poznam	A
stran 101 . \/ V A kaj, ko ti si devica	tako	slaba, grlica moja, moja slika, visoka cvetica	A
»Zdrami se, moj ljubček, zdrami, kaj si se	tako	zamaknil, tam med črnimi vodami kaj si novega	A
mladenič proč udrl in ni rešitve čakal od zvonov...	Tako	kot v oni strašni, pozni uri v slovenski tudi	A
\/ Štefanija I Temnó je danes, ah,	tako	temnó! Kaj vas je treba žalostnih oblakov?	A
rada bivala, radost je rada z njimi vživala.«	Tako	sem videl tebe v perivoji, kako si ljubko s	A
pištola blizi, polastil bi se v hip v ekstazi je,	tako	sem pa le pil malvazije, ki res mi je pomagala	A
Tu prideš ti čez drevored, neznanka...	Tako	polzí čez modri val labud, ko z biseri si moči	A
Čemu!... Le tebe vzrlo je oko; ko črno noč komet,	tako	temo si dušno razjasnila mi, Angela!... II In	A
ljudem. »Kar poješ, to je vse lepo in dično«	tako	dé ljudstvo - »ali ni resnično! To sladke, gladke	A
namaka, v nji on in ona v njem se izgubi.	Tako	se hrepené zediniti duhovi, skoz in skoz prešiniti	A
nas življenje, po smrti nama več ločitve ni.	Tako	si ljuba dva živela sta v deželi kranjski, rada	A
oko zavzame, ko jo zagleda nežno pred seboj:	tako	si, Adrija, razlila name razkošij svojih pisani	A
imaš li to oblast? Kako, da vzbujaš v meni	tako	strast? Povej mi, kaj si?	A
je pot nasuta, ob poti pa stoji samotna uta,«	tako	je rekla, dražestna kot sanja. Rad vedel bi	A
si vdovi, ktera žaluje pod senco cipres, in	tako	meni ginevajo dnovi kakor valovi zakriti od	A
te peče, starče sivi, da solzice si otiraš in	tako	žalobno sviraš?« »Tega so mladiči krivi,« deje	A
Nikdár tegà ne dopustim’, brat drugi govori.	Tako	se brata prepirata, a majka umira med tem!	A
smehljanja njenega in nič več se ne bi čutil	tako	zapuščenega...« Ko tako je gledal v zvezde vrh	A
nič več se ne bi čutil tako zapuščenega...« Ko	tako	je gledal v zvezde vrh neba večernega, zašumele	A
saj lepa ni Bog ve kako, toda pač! Ne smem	tako	govoriti. O, lepa je res!	A
bom še jaz trebušen, a kje bom še jaz za narod	tako	strašansko goreč in navdušen? A kje se bom jaz	A
čez kratko. »Lepa hčerka mojà, prej vesela	tako,	zakaj si, zakaj si začela tako povešati lice	A
prej vesela tako, zakaj si, zakaj si začela	tako	povešati lice otožno? In zakaj tak zamišljena	A
larisinjam rada bi šla, ne bo se ti nikdar branilo.«	Tako	je gozdar lepi hčerki dejal, a nikdar ni vedel	A
cerkev - ne greš več, k plesu - ne greš več! In	tako	bled si kot mrlič nocoj...« Toda ni očki ni materi	A
dnarce porabim, vinca navžijem! Bodi, točajka,	tako	prijazna, daj mi še vinca, čaša je prazna...	A
po enem kopiti, odkar je bil rojen, in šival	tako	do konca bi dni morebiti. Pa pride mu v misel	A
čevljarsko umetnost je črnil hudo, sosedom	tako	jo je črnil: »Ker rezati nihče tam v mestih	A
le eden slab, vsa pesem je zanič pri meni,«	tako	sem čul več tisočkrat pri Cimpermani. »In pa	A
kaj vam je storil osliček? I no, kukuricnil	tako,	da putke je - splašil v dvorišču, a mož mu je	A
naredila je vrv, potem ga zvezala močnó, močnó,	tako	trdó, da zvijal se revež kot črv... Presneta Dalila	A
potlej bode kot metulj na drugo cvetko splul,	tako	je sreča.Pač od daleč kakor sonce sije, a greste	A
njeni je vsak dan obiskoval. Ga mati tolaži,	tako	govori: “Jaz ímam tri brate, tí ujce tri. Brat	A
njima so jo vnele, ko ójster piš skoz zrelo rež,	tako	so té vršele. In udri, udri, klop, klop, klop	A
pokópu hití molitvijo? Poroka nanjga čaka, zato	tako	hiti; prelepa gospodična Severa se moži. Zvečer	A
mine zor hladán, ko vstane drugo sonce, srcé	tako	skopni, ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti	A
lepota; ki zanjo srcé ti gori.” O, res je, de bi	tako	ne bilo! vse res, kar dekleta morske pojó; obup	A
Snubačov ima na zbiranje.” . / . / stran 77 . /	Tako	ga prijatlji tolažijo, dokler mu obraz razjásnijo	A
bodi vesel, de nisi v zakóna sé mreže ujel.”	Tako	ga prijatlji tolažijo, dokler mu obraz razjásnijo	A
prekleta; ki nima prav slovenskega imena, naj še	tako	prijetno bo zapeta. Ljubezen poje pevcov teh	A
‒	Tako,	kdor misli trdno stati, pade, nevarno gledat	A
ogledujem, zakriti jeze ni ti moč ljudem.	Tako,	al ljubiš me, al me sovražiš, kak bi ti ustregel	A
Duhovni “Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!	tako	so peli angelcov glasovi v višavah pri Mesijesa	A
svojega sveta in sem v omotici dojela:	tako	edino me vznemiri utrip drugačnega srca,	A
razdvaja, je krhek in boleče mil.	Tako,	moj dragi, na zunaj si ves moj, bil si	A
Nekdo poje, nekdo poje, a to človek ni, s	tako	drobnim glasom pojejo samo stvari. Nekdo	A
54 . / PANTER Panter, gladek in mlad,	tako	blizu je stal, da me je stresel hlad,	A
je skrivno romanje. . / . / stran 61 . /	Tako	tesno, v očeh oči, me še nihče pogledal ni	A
tèmi je razpét dókler zárja ne napóči --	tako	svéti -- tvoj poglèd. Kákor mávrice trakóvi	A
pozabljivosti jo (ljubezen) hrani, ki prej	tako	veselo je cvetela, v veselem upanji sladko	A
/ da v prah jih položi pušica smela:	tako	je duša moja izletela, da tam dobi začetek	A
in brez brk ... . / . / stran 176 . / Oh, ko	tako	vas gledam srcé mi govorí: Lahkó pogledi	A
Pod lípo starec k starcu kralju séde, vsak	tako	tožno žalúje; lahnó v sanjah utíhnejo beséde	A
Nikdar nisem še te prosil nikdar še	tako	gorkó ... A ne záse, o Marija, prosim te	A
HLADNO NOČ Tam sije luna v hladno noč	tako	bledó; pri srcu meni je nocoj takó bridkó	A
A kdó bi se pač temu čudil če bílo bi	tako?	-	A
en lep pozdrav Olga en prijazen adijo,	tako	sem že truden bi že rad bil domá.	A
Za njó strmi oko solznó, pri srcu je meni	tako	težkó, - pozábila name je bógvekdaj, a	A
draga moja: takó hudó je zunaj mraz -	tako	hudo je mraz tam zunaj, da nisem mogel od	A
Ali ti ni mraz, Anica? Tvoje roké so	tako	hladne, stisni se k meni, Anica! Tiho	A
prihajam z njim: Plačilo sèm! Kakor drugim,	tako	tudi meni! Zdaj trkam na vrata: Plačilo sèm	A
je ... ”Kaj je tebi, fant moj dragi, da	tako	molčiš? Kar sva prišla iz kavarne, nič	A
/ Oj ti grešnica krasna, takó hladnó,	tako	blédo je tvoje lice, in v naročju lenó kakor	A
ljubček, ljubček, kaj molčiš, zakaj v obraz	tako	blediš, zakaj se v stran oziraš?“ ”Poglej	A
rámeni majali, gledali so čudom name: ‚	Tako	lepa še in mlada ...‘ Ali oče moj je hotel	A
prišel slučajno mimo in bi se ozrl nanje.	Tako	opaljeni so se mi smilili ubogi cvetovi in zbral	A
blata, ki sem gazil v njem do kolen in ki me je	tako	vsega oškropilo, da se poznajo še danes umazane	A
oči so bile zatisnjene in so vendar gledale	tako	široko in jasno, v brezkončnost.Morda je bila	A
pravega premisleka in brez modre zmernosti.	Tako	nepremišljeno in nezmerno grešénje je popolnoma	A
zakajeni beznici človek, ki je spremljal mene	tako	dolgo. To so bile sanje, ki sem grešil v	A
duhá vijoličnega in luninih žarkov so mi danes	tako	tuji, kakor da bi jih bil napisal človek, ki	A
koraki v navadnost, v smrdečo vsakdanjost!	Tako	daleč bom še prišel, da bom pisal burke za predmestne	A
ponosa in poslednjih ostankov sentimentalnosti.	Tako	bi moralo biti; ali misel je eno in drugo je	A
mislim, da nisem rojen za klovna. Kadar bi se	tako	prav rad udomačil, kadar ne vidim nikjer več	A
ugasiti je ni mogoče; neugasljiva je, večna luč.	Tako	sem torej lepo in jasno povedal, zakaj imam	A
poklanjam ta pol oveneli šopek z rosnimi očmi in s	tako	sentimentalnimi besedami, kakor sem se jih bil	A
Oj ti grešnica krasna, -- takó hladnó,	tako	blédo je tvoje lice, in v naročju lenó, kakor	A
gledali so čudom náme. . / . / stran 111 . / ‚	Tako	lepa, tako mlada ...‘ Ali oče moj je hotel	A
čudom náme. . / . / stran 111 . / ‚Tako lepa,	tako	mlada ...‘ Ali oče moj je hotel; in jaz	A
domov sem šel, ne vem, kakó. Pa če sem še	tako	bolán, jaz k nji se vračam dan na dan.	A
véliki maši, želján posvečenja, ves udan,	tako	sem stopil k sveti čaši; da se napijem	A
spoznale mojih! ... . / . / stran 130 . /	Tako	je razsodil Bog - ukloni glavo, kristjan	A
vsaki dan pijan! Bog se usmili, da je res	tako!	Zdaj pa se, Nina, malo spomni name, en	A
Amor, kaj sem ti storil, da me sovražiš	tako?	O sladkem, sanjavem večeru zakaj si pokazal	A
bodalo, s katerim si nekoč zabodel v svoje srce,	tako	silovito, precizno, globoko, da je krvavelo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani