In od zahoda, od nebá je senca se spustila, po morju sem je plavala, čez krov se je nagnila. ”O ljubček, ljubček, kaj molčiš, zakaj v obraz tako blediš, zakaj se v stran oziraš?“
”Poglej, nevesta, o poglej tam bledo, mlado ženo, oj mojo ljubico bolnó, bolnó in zapuščeno; ob krovu mirno tam stojí, na golih prsih pa ji spi otrok moj zapuščeni.“