Človek otopí, če greši kar tjà v en dan, brez pravega premisleka in brez modre zmernosti. Tako nepremišljeno in nezmerno grešénje je popolnoma neestetično v objektivnem oziru in v subjektivnem oziru skoro čisto brezslastno; bolj navada nego zavestno poželenje po prepovedanem, to se pravi po lepem; ne zavedajo se taki grešniki, da grešé in se ne veselé in se tudi ne kesajo, temveč grešé venomer dalje, kakor da bi mlatili ali opravljali kakšno drugo navadno delo. To se nikakor ne smé odobravati in že mnogi veliki filozofi in izvedenci so se izrazili s trpko grajo o grešnosti te vrste.