Umrje kakor v gluhem lesu jeka, za sabo zapusti le mrtvo sled, podobno črkam vklesanih besed na grobni plošči tujega človeka. Ne bo ti vzbujalo spominov nežnih nikoli pevca tožnega ime, dokler se bo topilo ti srce v življenja mladega nasladah bežnih. A kadar te zagrabi sreča kriva, ime izreci moje kdaj pa kdaj, »še bije« ‒ tiho zase šepetaj ‒ »srce, ki v njem živim nepozabljiva.«