Tam pred nebá nevesto sem padel: »O Marija! Zdihujoči, trpeči duši daj, o daj pomoči!« In čudo - srce je mirnó kot prej. In komaj pridem v Šmarije - glej, glej, k dekletom živim, v krčmo kamenito, dá prva vinca mi z domačih mej, in druga putko dá z mastjo polito, poljubček tretja z dolgo črno kito!