sem (1.801-1.900)

in sanjár, ne očitaj mi, da sem človek ali da	sem	žival.Ne briga me tvoja ljubezen, ne brigaj	A
stud? MRVA: Kadar si brenkal na kitaro in	sem	videl sanje v tvojih očeh, se ti nisem smejal	A
nisem smejal in vendar si bil smešen. Jaz pa	sem	ti pokazal svojo rano in zgrozil si se.Ni me	A
svečo; njene korake slišim. NOVLJAN: Poslušal	sem,	nisem slišal glasú. MATI: Vzdigni svečo, da	A
MRVA sedi za mizo, glavo ob dlani: Daj luč	sem...	ni potreba, da bi vedela... POLJANEC:... da smo	A
roko, Poljanec... če ti nisem brat drugače, brat	sem	ti v trpljenju... Damjan potrka krepko na steno	A
ti v tem hipu. Ampak zdaj se ne bojím več, ko	sem	te slišal.Okrene se, da bi šel.	A
njim, objame ga okoli vratú, šepeče: Videl	sem...	glej... ne vidim...Objeta, kakor da bi se borila	A
DOLINAR pred njim, po zelo kratki pavzi: Žalil	sem	te, odpusti!...Stisne roko Nini in odide hitro	A
Daj mi roké, Nina - ne daj mi rok, Nina! Kaj	sem	pijan?Zares, nisem pijan!	A
ne poznajo več... Zdaj si mislim, ti, Nina, da	sem	tvoj ženin; da si že meni zapisana, meni izročena	A
To ni res! Nocoj	sem	videl, da je v tvojem srcu... o Nina, povej mi	A
si, dragi! MRVA: Resnično, Nina, žalosten	sem!	Če ljubezni ni v tvojem srcu, je usmiljenje...	A
Nina, da bom položil roke na tvoja kolena... Tako	sem	nekoč, ti otrok, klečal pred svojo materjo,	A
nekoč, ti otrok, klečal pred svojo materjo, ko	sem	bil žalosten...Nagne za hip glavo na njena kolena	A
kje si bila. Glej, Nina, ko si šla nocoj,	sem	zakričal in zajokal in nihčé me ni slišal, moje	A
nihčé me ni slišal, moje srce je zajokalo. Ko	sem	te imel, Nina, nisem vedel, da te imam...Zdaj	A
MRVA: Čakali smo nate nocoj... NINA: Vedela	sem,	da ste čakali... MRVA: In smo se bali...	A
MRVA: In smo se bali... NINA: Vedela	sem,	da ste se bali... MRVA: Jaz pa nikomur nisem	A
strah je bil v mojem srcu... Ko si šla, Nina,	sem	spoznal, da te ljubim bolj kakor svojo kri...	A
spoznal, da te ljubim bolj kakor svojo kri... Na tla	sem	padel, Nina, in sem poljubil prah, ki je poslednjikrat	A
kakor svojo kri... Na tla sem padel, Nina, in	sem	poljubil prah, ki je poslednjikrat stopila nanj	A
poslednjikrat stopila nanj tvoja noga... Takrat	sem	vedel, da mi nisi izročena... NINA se skloni	A
MATI odpre duri na desni: Nina! NINA: Pozno	sem	prišla, mati! MATI: Vedela sem, da prideš	A
NINA: Pozno sem prišla, mati! MATI: Vedela	sem,	da prideš.Kje je Dolinar?	A
Niste ga videli. MATI: Videla	sem	ga.Na tvojo ramo je položil roko, Nina, sirota	A
na desni: Novljanče? NOVLJAN: Nina... čakal	sem,	nisem dočakal... NINA hití preko izbe k Novljanu	A
Novljan! NOVLJAN sedí na zofi: Glej, Nina, hudó	sem	bil žalosten, tudi Poljanec, vsi smo bili žalostni	A
da bežim iz hiše, ker prihajajo upniki. Jaz	sem	prestar in naposled bi se živelo kakorkoli.	A
meni je tukaj zaduhlo, mene je strah. Prestajal	sem,	a zdaj me grabi za grlo. ANA: Strah vas je	A
RUDA: Za Boga! Kaj	sem	govoril s smehljajočim obrazom? DRUGI DELAVEC	A
A poskusimo drugače. Stopite, prijatelji, tu	sem.	Ali niso to krasne slike?	A
Ali niso to krasne slike? Kupil	sem	jih pred leti in ne spominjam se več, koliko	A
jih pred leti in ne spominjam se več, koliko	sem	bil dal zanje.Starinar jih morda vzame, ali	A
ne oviralo razpada niti za trenotek. Grešil	sem	nad svojim domom in zato je naravno, da se podira	A
duhovit mož, - to ni bilo nič čudnega. Jaz	sem	se vdal v svojo usodo, kakor je bilo ravno mogoče	A
svojo usodo, kakor je bilo ravno mogoče. Dobil	sem	pozneje celo drugo nevesto.Jaz imam zmerom toliko	A
da bi si ti mogel predstavljati, kako krasno	sem	živel jaz tiste čase. Najšumnejša mesta, najveselejš	A
jaz nočem, da bi slišal samega sebe ... A stopi	sem	k oknu.Časih na véčer, praviš, da je sedela	A
bojazljivosti, da nočem spoznati jasno, kako	sem	popolnoma nepotreben na svetu.Jaz potrebujem	A
ti imaš strupene oči. Ti vidiš dobro, koliko	sem	vreden in kakšno pobalinstvo bi bil v stanu	A
papa, niti vedela nisem, da ste tukaj; prišla	sem	h gospodični Ani. DOBNIK Rudi: Kakor drago	A
DOBNIK Rudi: Kakor drago. Če	sem	te žalil, oprosti. RUDA stisne mu roko	A
Odide v svojo sobo. ALMA: Ana, prihitela	sem	k tebi na vso sapo ...Ali je res?	A
se dá skrivati kaj takega? Za Bóga, in jaz	sem	bila prepričana, da si ustvarjena svetnica,	A
vendar! ANA: Ničesar ti ne vem povedati, jaz	sem	popolnoma nedolžna nad tvojo skrivnostjo.	A
Dà ... kaj delaš ti kako drugače? ANA: Kaj	sem	storila?Jaz te poslušam in meni je vse to čisto	A
niste zapazili že tisočkrat ... dà, - odlašal	sem	dolgo časa - s trpljenjem v srcu, verjemite	A
upal do danes razločno povedati ... Toda zdaj, ko	sem	se bil namenil, da uredim to stvar ... skratka	A
kakor danes ... RUDA: Ah, to je krasno. Odvadil	sem	se že davno, da bi me pozdravljal kdo odkrito	A
govorite dalje, razumem dobro. BROŠ: Oh ... dà, kako	sem	se hotel izraziti ...Dozdeva se mi, kakor bi stalo	A
me je ganila vaša stvar že takoj prve dni, ko	sem	bil prišel na Drénovo ...Morda se še spominjate	A
čem ste hoteli govoriti? BROŠ: Oprostite, da	sem	se bil zapletel ...No, - torej ne mislite, da	A
... To prekrasno posestvo! - Čudil	sem	se, kako malo ga cenijo ljudje!Kakšni zakladi	A
govoriti ... Skratka, zabolelo me je v srce, ko	sem	bil čul o vašem polomu ... RUDA: Jako mehkosrčen	A
drugega, povsem nepričakovanega, - in prav o tem	sem	se bil namenil, da govorim z vami ...Gospod Ruda	A
BROŠ: Prosim, poslušajte dalje ... Oziral	sem	se dolgo časa pa tihem zavetju, kamor bi lahko	A
zavohali tako hitro? BROŠ: A prosim, kako	sem	vas razžalil? RUDA: Za Boga, rotim vas, povejte	A
ničvrednost ... Kaj mi ponujate, to veste; ako	sem	vas razumelprav, hočete mi vrniti vse, kar je	A
ga nimam več, tega varnega zavetja, porušil	sem	ga bil sam.In vi mi ga hočete zopet odpreti	A
na čisto napačni poti. Dovolite, - govoril	sem	tudi v imenu gospodične Ane. RUDA vznemirjen	A
da bi bil v tem trenutku srečen? BROŠ: Upal	sem,	da vam ustrežem. RUDA: Dà ... ne verjemite	A
RUDA: Dà ... ne verjemite mojim besedam. Jaz	sem	gotovo srečen ...A zdi se mi, da mi je mraz ...	A
Gre do obednice in obstane. Dà, jaz	sem	srečen ... to se je zgodilo tako nenadno ...Ničesar	A
vpraša, če hočeš biti njegova žena. ANA: Jaz	sem	vam pokorna, oče. RUDA: Kako, Anica?	A
RUDA: Kako, Anica? ANA: Jaz	sem	srečna ... BROŠ ji stisne roko. Nekdo	A
Kdo bi se vas nádejal ... DOLINAR: Prišel	sem	na Drenovo sinoči - klanjam se, gospodična Ana	A
pripovedovali so mi že veliko ... RUDA: O, jaz	sem	vedel to čisto natanko, da ne bo ostal tako	A
DOLINAR: Godi se mi izvrstno, hvala ... A da	sem	vas iznenadil, to me jako boli, lahko mi verjamete	A
kakor so mi pravili? DOLINAR: Dà, ogledal	sem	si malo ljudi po svetu. BROŠ: In tam doli	A
DOLINAR: Nič ne. Jaz na priliko	sem	bil v Monakovem.Počutil sem se prav dobro.	A
Jaz na priliko sem bil v Monakovem. Počutil	sem	se prav dobro.A pred štirinajstimi dnevi, nekdaj	A
spreletelo hipoma nekaj posebnega; pospravil	sem	svoje kovčege ter se odpravil še tisto noč v	A
ljubosumen. - Zakaj ne predstavljajte si, da	sem	prišel tu sem iz kakšnega posebnega vzroka:	A
Zakaj ne predstavljajte si, da sem prišel tu	sem	iz kakšnega posebnega vzroka: da bi recimo poslušal	A
Ne, to bi bilo smešno. Prišel	sem	iz same radovednosti.Hotel sem namreč videti	A
Prišel sem iz same radovednosti. Hotel	sem	namreč videti vaš obraz.Zdelo se mi je, da se	A
resnica in moj opravek je torej končan. Samo to	sem	vam hotel povedati in ničesar drugega; iz nepotrebnih	A
ali me ne vidiš? Vzemi me s sabo, mati, jaz	sem	utrujena ... RUDA iz obednice. ENAINDVAJSET	A
kratke besede. KOŽELJ: Bodite prepričani, da	sem	čisto razjarjen ...Dva dni že nisem dobil od vas	A
ne morem več trpeti! Zdelo se mi je že, da	sem	najsrečnejši človek na svetu, - in zdaj hipoma	A
/ KOŽELJ: Vrag me vzemi, - zdi se mi, da	sem	docela izgubljen ... DOLINAR od desne pri	A
A tako ne morem storiti ničesar. Obsojen	sem	samo, da gledam in poslušam. KOŽELJ: Vi se	A
Tako razgreti, papa Dobnik? DOBNIK: Moral	sem	osebno dol na Drenovo ... kakšna pot, kakšna grozovita	A
do zadnje besede - KOŽELJ: Vam tudi? Jaz	sem	ga moral poslušati pred dobro uro. Prijel me	A
posebno zdaj, ko dobimo železnico ... KOŽELJ: Jaz	sem	čul, da misli kopati premog. DOBNIK: Dà,	A
DOLINAR: Kaj vas je razjarilo? DOBNIK: Kakor	sem	rekel: ali se je zagledal prej v Rudovo posestvo	A
zelo nespametne so, resnično! BROŠ: O tem	sem	prepričan tudi sam ...A glejte, kako hodi in kako	A
glejte, kako hodi in kako govori, - priznavam, da	sem	jako vznemirjen ...Zato vas prosim, kakor sem	A
sem jako vznemirjen ... Zato vas prosim, kakor	sem	prosil druge svoje goste; bodite mu - tako nekako	A
časih mi zlezejo obrvi navzdol. Pregledaval	sem	račune. BROŠ: Čemu je tega treba?	A
odtegnili ... Naši gosti vas pogrešajo in jaz	sem	v zadregi, kako bi vas izgovarjal ... RUDA	A
vrtu izvanredno svečanost in ob tej priliki	sem	prevzel nalogo, da izpregovorim par besed.	A
gospod učitelj; prosim, kar pričnite. JUSTIN: Tu	sem	bil napisal površno ves govor in zaznamenoval	A
lepo, s pesniškim vzletom. JUSTIN: Trudil	sem	se, da sem dobil primernih izrazov ... DOLINAR	A
pesniškim vzletom. JUSTIN: Trudil sem se, da	sem	dobil primernih izrazov ... DOLINAR: Oprostite	A
vzame papir: Zakaj bi tega ne poslušal? Zavrnil	sem	obrekovanja in on vé, da je nedolžen.Čita se	A
svojo hčer? JUSTIN: A to ni resnica, kakor	sem	pojasnil malo pozneje. DOLINAR: Vzemite torej	A
rad bi se jih iznebil. Gospodična Ana, hotel	sem	vas nečesa prositi, a zdaj še ni čas. ANA	A
ALMA: Gotovo. ANA: Časih	sem	stala ponoči na balkonu in tam daleč nekje je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani