res (601-700)

On ní mogel in ní smel drugače! Kajti res je	res:	Resnico sámo Vselej píši vestni zgodovinar!	A
»Kaj?! ‒	Res?	‒ Glej, glej, tam že gredó!	A
Pokáj pak so prazne té véje? Pet kmetov ‒ ní	res	li, tovarši! ‒ lehkó Kot sadje nosílo bi vsako	A
podreti hoče? Ha-ha, bratje, sram me je, a	res	je! Kmetje to so, delavci, seljaki,	A
Do zêmlje se ti klanjam! Mislil sem že	res,	da si ‒ Pavliha, A ostal si, sósed, mož-beseda	A
zdaj odprl pekl�, pokazal grozni kraj. Vse	res,	kar pravi Jezus in že Job: Zmešnjava, jok, tema	A
Da, kraljica naša, sončnolepa, kakor praviš,	res	je lepo, divno!« Vse družice ji vele soglasno	A
Vse družice ji vele soglasno ‒ »Ni	res,	ni oh, miljene device,« dé Palmira, »ni res	A
res, ni oh, miljene device,« dé Palmira, »ni	res	in zakaj ne?«‒	A
kraljica v travi, malomarno reče vneti Lamuh: »	Res	je, ni ga!Prazne tvoje želje, kakor megle, ki	A
zaziblje ustnice Palmiri, hladno reče Orzi: »	Res	je, ni ga! Ničeve so tudi tvoje sanje, kakor	A
se kraljica, da začuje zvon ki glas odmeva: »	Res	je, ni ga!‒ Dobro si končala Tudi tvoje misli	A
Njim sodi kava, nam vina kozarec. To	res	je.Vsakomur bodi odmerjen gotov delokrog!	A
starec po vrhih dreves, šepetne: »Anti nekaj je	res.	« »O tem ne dvomim,« oni šepetne, »nektere misli	A
dolgo časa v srcu nosim te. Saj dovolj že dolgo	res	duša sanjala, ah, zaradi sanj usoda me preganjala	A
kak rad me ima, no, jaz pa se delam gluha,	res,	kot podrepna muha, nikoder ta človek miru mi	A
dekletce je moje. . /\ .. stran 25 . \/	Res,	deklica, ti me ljubiš Res, deklica, ti me	A
stran 25 . \/ Res, deklica, ti me ljubiš	Res,	deklica, ti me ljubiš? Saj ni povedati greh	A
prišel v to Jeriho mesto. In grozen je s tabo	res,	ljubica, križ, ker sama ne veš, kaj da hočeš	A
krotke, nežne - hvalo ti stoterno! Gledala si	res	tako pobožno, a lagala se tako moderno! Hvala	A
pisma, sladki tvoj jeziček!... Menil sem, da	res	si beli angel, pa si vendarle - nekak hudiček	A
najraje! . /\ .. stran 122 . \/ Zastonj	Res	težka, pridgar, tvoja je naloga! O, kolikrat	A
Nihče te ne uboga.	Res	grozen križ je tebi in nadloga, ker dostikrat	A
zdeha, gospod soprog, pri njem gospa soproga.	Res	so podložniki ti kaj navzkrižni. I moji niso	A
Poljubil si, objel me?	Res	lepó! Ná tudi ti na čelce, v ustni, lica!	A
Kak lep!	Res,	žena, tebe mi je žal... Ne joči!...	A
ekstazi je, tako sem pa le pil malvazije, ki	res	mi je pomagala v Elizij. A kaj, še tu brenčala	A
gredó, da vsi menihi so? Kaj veš, da blizu	res	kaj mičnega glasovi iz daljave tihi so? Lahko	A
. \/ tak zgodaj, tak mlada devica, in je li	res,	kar pravi ta ljudska govorica, da kriv je on	A
zre pa Dávidinja po beli cerkvi dol. O ko bi	res	le živa bilà. zaslúžila bi prestol! In šèl in	A
. stran 204 . \/ Želje idealistove Jaz	res	ne vem, da ženske te ne morem nikdar pozabiti	A
Ne smem tako govoriti. O, lepa je	res!	Te njene oči so že marsikoga zmotile, a da ne	A
pred tabo zvija. A ti, novčič oglodani, ti si	res	moj ljubček, pa še eden, pa še eden. dobršen	A
V lunini svetlobi se leskeče magično. Kaj	res?	Kaj res?	A
Kaj res? Kaj	res?	»Oh, pa kako!« vzdihnem tragično.	A
gorki in dve za uho. . /\ .. stran 246 . \/	Res	je pel Res je pel sonete in balade in romance	A
uho. . /\ .. stran 246 . \/ Res je pel	Res	je pel sonete in balade in romance in gazele	A
storít′! V hram poglejte, mi povejte, zvezde, al	res	ona spi; al posluša, me le skuša, al za druzega	A
de so Bosnijaki v sužnost gnali kristijane,	res	junakam je sramota, de jih še obklada jarem	A
/ v grad turjaški, de verjamem, dé je take	res	svetlobe turško sonce, kakor slave!”‒	A
stopinjice še nisem plesala, de čákala tebe sem,	res	je, ni šala ‒ zatorej le hitro mi roko podaj	A
strelca stoji, lepota; ki zanjo srcé ti gori.” O,	res	je, de bi tako ne bilo! vse res, kar dekleta	A
ti gori.” O, res je, de bi tako ne bilo! vse	res,	kar dekleta morske pojó; obup mu zaliva srcé	A
pod lipo ples. “Kaj vidiš tam? godec! ali je	res,	de stara ljubezen ne zarijovi, devetkrat se	A
bi z Romejovo Juljo ne čutile!” Učenec “	Res	škoda bi bilo, zdéj od nedelje do druge šestkrat	A
obogatímo slovenskih novi jezik Ilirjánov. Prekósili	res	bomo vse naróde, narstarši med jeziki jezik	A
gladini kače so, da žive vence spletajo.	Res	je: objel si me, in sem od blizu videla,	A
bog, vzel bóg je moč iz náših rók ...“ ”Ní	res,	izdájnik tí, ní rés!“ Se dvíga krík mi do	A
preponížno. Človek božji, vse svetosti zvezda	res	je srce Vaše blagočutno, ker varúje svoje	A
Kadiča ziblje, glavo tožno Mahom upogíblje. ”	Res	prehudo, Mahomed, me sodiš! Ko po svetu za	A
... Ljubezen, ti vladar si moj, oh težek	res	je jarem tvoj!“ In Rozamunda se vzbudí	A
temán, kaj dragi Flavij si bolán?“ ”	Res,	draga, sem hudó bolán, mordà je blizu smrtni	A
ne mrzí me.“ In Havili odgovarja Juda: ”	Res	veliki so darovi tvoji in hvaležno ti je	A
Jakob, pa oprôsti.“ . / . / stran 193 . / ”	Res	prijazna je beseda tvoja, in prijazno odgovarjam	A
To je bil tvoj bledi ljubček; tod je hítel	res;	iz vasí je bežal dalje, dalje v črni les	A
”Tvoj obupni, bledi ljubček tod je hitel	res.	“ In ob jezeru se tožno, sova oglasí	A
sladko si tedàj mi govoríla? O reci, da je	res	tedàj ljubílo srce tvoje. O reci, da jaz	A
jokal kakor dete, ali draga - ni mogoče.	Res	bi rad pohitel k tebi, ali služba, to je	A
zvesti Miloš, odgovarja: ”Gospodar, ne skrbi!	Res	prišl� še ni krvavo jutro, ali srca jim kipé	A
skrbi, gospodar mogočni! . / . / stran 79 . /	Res	še vstalo sonce ní krvavo, vso ravnino krije	A
junaki prvemu junaku! -- . / . / stran 82 . /	Res	okrutno ga pestí usoda, res preganja ga vladar	A
stran 82 . / Res okrutno ga pestí usoda,	res	preganja ga vladar krivično, -- ah nečastno	A
kakor dete, -- -- ali draga, -- ni mogoče.	Res	bi rad pohitel k tebi, ali služba, to je	A
zadnjikràt ... Jaz bi v očéh ti videl rad, če	res	je ali če je laž, da ljubčka drugega imaš	A
bi vsaki dan pijan! Bog se usmili, da je	res	tako! Zdaj pa se, Nina, malo spomni name	A
očenašek zmoli zame in če je tvoje srce	res	mehkó, usmiljeno in blágo, ljuba Nina,	A
da ponesem jo v mesníco.“ Maček pravi: ”	Res,	takó? Malo čakaj, grem po njó!“	A
”Resnico pravi!“ -- ”Ne, ni	res!	“ Takó odmeva do nebes tam pod zeleno goro	A
Matjažu govorí takó: ”Visoko veličastvo!“ ”	Res	srečen bi bil zemski rod -- ko níkdo bi ne	A
snegu zadiši. . / . / stran 31 . / Pivci	Res	hvala Bogu za ta sneg in mraz, res hvala za	A
Pivci Res hvala Bogu za ta sneg in mraz,	res	hvala za slabe mu dni, le padaj zdaj sneg, pa	A
živi, nikdar ne oni, ki kljubuje in stoji.	Res,	ljubil molk bi in življenje mirno in ljubil	A
odru se zdim, majhen križec v rokah držim.	Res,	ko se zbudim, gledam beli dan, pregnana je noč	A
zbudim, gledam beli dan, pregnana je noč, in	res	sen je pregnan, a če bije srce še, poslušam	A
KMEČKA PESEM Prelepa vaša hiša, oj, prelep je	res	vaš dvor in lepa miza bela mi, nad njo sv. Izidor	A
Na poljani 86 Pozabil sem mnogokaj, dekle 87	Res,	oženil bi se 88 Prišla je jesenska noč 89 Ti	A
za to mojo srečo ‒; le da ne hvali vas srce,	res	‒ hvalo znal bi večo! Ljubila sva se Ljubila	A
jaz v srce zapreti, da rešim in ohranim je!	Res	‒ raznoliko da na svetu se živeti, najlepše	A
Kmečka pesem Prelepa vaša hiša, oj, prelep je	res	vaš dvor in lepa miza bela mi, nad njo sv. Izidor	A
odru se zdim, majhen križec v rokah držim.	Res,	ko se zbudim, gledam beli dan, pregnana je noč	A
zbudim, gledam beli dan, pregnana je noč, in	res	sen je pregnan, a če bije srce še, poslušam	A
se postavi, vsak mi sedemkrat pade na dan!	Res,	človek pravičen Pedanj ni bil, na Kristusa,	A
ljubezen do te naj gori! . / . / stran 88 . /	Res,	oženil bi se Res, oženil bi se, pa me svatov	A
gori! . / . / stran 88 . / Res, oženil bi se	Res,	oženil bi se, pa me svatov je sram ‒ bi povešal	A
povešal med njimi glavo, pa zato se skesam.	Res,	zaljubil bi se, pa me ljubice sram ‒ bi povedal	A
povedal ji pretežko, kako da rad jo imam ...	Res,	zato naj živim, kakor ptic pod goro, dobra volja	A
srkni žganjice, postoj in spočij se, Jurij, ako	res	kaniš priti med nas, pa skozi okna pa skozi	A
domači gozd, razmočene in blatne ceste (saj	res	- dežuje), na nepregledno rusko stepo (ali francosko	A
Na izhodu se je ozrl po prehojeni poti.	Res	je bila knjiga.Verzom se je videla slučajnost	A
ta ‒ in ta posnema Koseskega. « ‒ Prekrasna	res	sistema! Kaj hočeš s to modrostjo suhoparno	A
vsestransko omahunstvo! »Ta stvar je lepa, dobra	res	v principi, a zdaj ne gre, neugodne so razmere	A
/ . / stran 48 . / XLVI Molčanje lepo	res	je, modro delo, ki misli: kar ne peče te, ne	A
sebi sem dejal: . / . / stran 5 . / Sladké	res	jagode so vinske, To je pač znano vsim ljudem	A
sama nisi že! Kaj bi neki ž njim začela, Ko bi	res	ti dal serce? Saj še meni sitnost déla, Ki sem	A
popotnim ljudém, Pesmi, da vnemajo kri možém; Drágo	res	tvoje ni blagó, Kupec po verhu še smehljaj dobó	A
‒ Lepa	res	si, zlata Praga! Rim slovanski res si ti; Pa	A
‒ Lepa res si, zlata Praga! Rim slovanski	res	si ti; Pa ‒ kaj vse mi to pomaga? Trudne moje	A
nikoli; Bog meni táko srečo daj! Oh, kàj ste	res	spet tu, solzé? Kar dež je zemlji razsušeni	A
Ne mislimo vèn, pozabimo tu svet, Po zemlji	res	žalostno človek se klati; Pri vinu sedimo tu	A
dé očém; Po noči pa je malo paše. Terdo je	res	življenje naše! Dà! včasi, vrag mi vzemi pérje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani