res (701-800)

vstvaril rekoč: Naj možu revnemu bo na pomoč.	Res!	Vstvarjena komaj ženica draga ‒ Že ljubemu možu	A
moja pohujšuje, Prehúdo naj se ne togotuje:	Res	ni za otroke pesem moja, Izlezle ravno kar iz	A
si pomoči. . /\ .. stran 22 . \/ Ganjeni so	res	od pesmi poslušavci, a ne marajo ga vrabci in	A
strnišču in zavreščal pav prevzeten na dvorišču.	Res	kričači slavca spev so preglasili, a njegove	A
prešerno zašumelo. Jaz pomislila sem: Mar že	res	jesen je? Vse je v polni rasti, list le ta rumen	A
ob potočku prepoln je spominov mladostnih...	Res	blagoslovljen od Boga moj domači je kraj tja	A
plevel! Veš, povem ti, med pšenico kmet te	res	ne bo vesel! Izdrl te bo.	A
obremenjena, a ko pogledaš me, se nekaj mi zgodi.	Res,	žal mi je, da si že poročena. III.	A
Veseli kljub vsemú, da smo doma.	Res,	sedeži bili so bolj ušivi, a tole je, priznajmo	A
žepar; kljub temu pa lahko imam svoj prav in	res	ne bom nikogar spraševal, kaj smem početi, saj	A
prišlo. Soba se v luštnih drobnarijah kopa;	res	je, da je premajhna za vse to: kvadratov malo	A
mandarine, nek minnesanški tekst in, hej!, Balzaca;	res	je, da čas že krepko bobna s prsti, a preden	A
Pelikanovi? - Seveda! - Juhuhu! Ah, tisti stari top	res	imel sem rad! Nato je opazil, da me Spanc že	A
zjutraj vesi na travo kot rosa. Morda je to	res.	Nihče ne more drugemu tega razkriti; tudi noč	A
ob njenem drhtenju in božanju njenih dolgih	res;	dokler je ne odpeljejo. Jeseni naložijo vame	A
vse bo izgubljeno je bilo sploh kdaj dobljeno,	res	ne vem. Na moj rovaš Vzela si bom tudi tisto	A
sreče smo pijani prvo hrapavo drevo objel.	Res	je včasih človek prav po pasje srečen. Železni	A
veselje neba, pogosto vse vmes! Glej, to ti je	res	usoda svetá! Kedór je možak, strupene se kupe	A
in se ukvarjal, da zapisal bi vrstó. In ko	res	sem jo zapisal ter prebral potem jo spet, jezen	A
poglejte v nje srcé, zvesto meni oznanite, al	res	bije še za mé? Zvezde pa se za oblakom mojim	A
ljubezni govorijo, radostne si migajo.« O tačàs so	res	bleščele, njih prijazni svit je preč; ko tačàs	A
quaestio est: Kdo goljfan je, ti al jest.	Res	utegnilo morebiti žal komu bi enkrat biti; sed	A
jokat začel, nobene več miši ni ujel. In ko mu	res	vzame jo smrt, okoli se plazi potrt, življenje	A
al smela ga ní. Pa kakor govoril, tako je	res	storil, prišel je na pir. Na stran se je usedel	A
. / na pomlad ‒ na jaso, pašnik; sem morda	res	tam doma? Zaziblje me globina, kot belina odmeva	A
Onemim!	Res	sem ena izmed njih, v vratih se lesketa. Vsa	A
Moje dekle je še mlado. Pa	res	ima to navado. Vse tone v sivini.	A
in čutim v kruhu tvojo kri. A samo on bo	res	močan, kdor ga jé in kdor hladan maščeval bo	A
Kras, čez Kras sijalo, kot bi z mano žalovalo ‒	res,	ne bom se bal umreti, kaj mi samemu živeti?	A
ostane? Ko ljubil si vse, ostaneš sam, če ljubiš	res,	skrij svoje boli neznane in pred ljudmi zapri	A
branijo, ker imaš premajhno kajžico.« Kajžica	res	ni velika, pa sem, fantič, kot se šika. Čez	A
in vriska in poje naglás. Saj hodim, hodim	res	za njo, kakor meglica za vodo, sem strgal nove	A
pušeljček služiti, pušeljček lepo diši. Fantič	res	pride pod kamrico stat, začne na polkne zelene	A
Dobre volje je povsod, vsi mu pravijo »gospod«.	Res	srečnejših ni ljudi, kakor so študentje ti.	A
Juhej ... Pa ker je	res	tak lep soldat, bo z mano drev′ šel v kamro	A
? V hram poglejte, mi povejte, zvezde, al′	res	ona spi; al′ posluša, me le skuša, al′ za druzega	A
jokat′ začel, nobene več miši ni ujel. In ko mu	res	vzame jo smrt, okoli se plazi potrt, življenje	A
Nekdaj v starih časih Nekdaj v starih časih je	res	prav luštno b′lo, v gostilno sem zahajal in	A
tidreja ... . / . / stran 246 . / Oj, lepo je	res	na deželi Oj, lepo je res na deželi, kjer hiš	A
. / Oj, lepo je res na deželi Oj, lepo je	res	na deželi, kjer hiš′ca na samem stoji. Okol	A
men′ boš spal nocoj. Pa v moji kamrici, se	res	prav sladko spi, ko sončece posije, se nagelj	A
omladelo teb′ se nasproti smeji. Mnogo veselja	res	pomlad nam da, urno pa nas do poletja pelja	A
lovčev raj Zeleni gozd je lovčev raj in krasen	res	je gozd, frče tam ptice ′z kraja v kraj in hvalijo	A
branijo, ki maš premajhno kajžico.« »Kajžica	res	ni velika, pa sem fantič, ko se šika. Preden	A
polovila, bridko pesem jih učila.« Spanjšic si je	res	nabrala, z njih si posteljo postlala; tičic	A
si posteljo postlala; tičic si je nalovila,	res	jih pesem je učila: »Ljubček, tebi vsak dan	A
v strahu, z mislijo navdaja, da sreča je, da	res	obstaja! Kako požirek za požirkom, mi željo	A
mnogo drugih, tam vodnjak in vanj se sklanja	res	lahko prav vsak. A oslepljen s svetlobo, z vrha	A
svetlobo, z vrha še nihče, ni videl, da na dnu	res	nekaj je. Globok je ta vodnjak, pogled pa z	A
da bi stopal, plava nad zemljo. Do vseh nas	res	je mnogo njih, in nanje vedno znova stopamo	A
koristi. . / . / stran 26 . / PREDALEČ OD SRCA	Res	je! Sonce vzide in zaide, ptica vedno odleti	A
skrivaj najprej gre nagajati. Se ti ne zdi, da	res	ni dneva lepšega, kot je s preljubim, toplim	A
čuteč! . / . / stran 46 . / RAZUM SELIVK	Res,	dolgo tvoje misli, so z mojimi letele složno	A
ti govorim, rada ob sebi imela bi tebe, ker	res	le takrat se mi zdi, da živim. LJUBIL SI ME	A
na pol osvetljen, da nisem prepričana, če si	res	ti, dokler ne začutim poznanih dlani, dokler	A
da nekdo na tleh le z muko šepeče. Ozrem se,	res,	daleč tam nekdo leži, roke izteguje, si k meni	A
jih zaprem, mi vonj po snegu izdaja, da sem	res	tu, in to je dovolj, da se ledeni oklepi src	A
ostati. . / . / stran 30 . / NAJINA USODA Mar	res	usoda tuja le, mu solzo v oko peha, edina, mar	A
Hej, za redke izmed vas se čuvam. Si ti že	res	dovolj trpel? Ne!	A
In slišim: tudi ti. Iz božjih	res	prihajajo z zagrobnimi pečati. Pogoltnejo viharniki	A
Poizvedujem o rojenem duhu, čeprav je tudi	res,	da on poišče. V napuhu tavajočega, v kožuhu	A
Kaj sem pa jaz prišel sem s tabo stat? Mar	res	po angelskem paberkovat? Iz stavkov in besed	A
me prešine: ko kopno v meni zadoni, rožlja,	res	jemljem v misel pravšnjo svoje bližnje? Je moja	A
MENI Že naslov obeta ljubezensko vsebino ‒ in	res	je tako, četudi pri Vanji STRLE ne gre brez	A
tako blagodejna negotovost. Spoznaš: Luč je	res	rabelj sence (pesem ‒Midva); kresnica noči	A
‒ lahko zamižim in te za trenutek odmislim,	res	dobra ideja, pridi, da te poljubim. Otroci	A
kako čašico žganja zjutraj ali ponoči. Zdaj	res	ni čas, da mu odvzamemo glavno dražilo in gonilo	A
in zaključil svoje zdravniško vežbanje. »Ali	res	moraš proč?« me je vprašal oče, ko smo sedeli	A
spominu še drugi doživljaji. Nekateri so bili	res	tako nenavadni, da bi jih ne verjel, če jih	A
Povedal sem mu zgodbo, nakar se je duhovnik pol	res,	pol v šali hudoval: »Vi ste krivi, da je tisti	A
zmeden. »Pustiva tisto računanje, ki je časih	res	sitno!Dajajte mi na mesec tri goldinarje, jaz	A
prevzeti in prevladati, in da moremo, če le	res	hočemo, ta občutek obvladati in premagati, naj	A
Vi ste mojster, mi skaze!« »	Res,	prečudno naključje!Že davno nisem mogel spati	A
govorite o Bogu, kakor da bi bilo tisto kaj	res	in ne navadna puhlica, prazen izraz starih predsodkov	A
mož moža, ali je tisto, kar imenujete vi Bog,	res	kaj ali nič?« »Tisto je vse!«	A
se je opravičevala babica, »za brzojav pa se	res	nismo ovedeli, tako smo bili vsi zmedeni.«	A
žganja, da ne bo pokusil več. »Samo če bo	res?	« sem pristavil. »Bo, če rečem!« je pritrdil	A
Jutri bo dež.« Drugi dan je	res	deževalo.Zgodaj se je že pojavil v moji poslovalnici	A
čakal stari D. in me spremil do ceste. »Ali	res	niste takrat mogli preprečiti nesreče, ki sem	A
ravnanje pri zdravih ljudeh kočljivo in morda	res	oporečno, ne more pa biti slabo in kaznivo dejanje	A
»Opraviva brez nje!« je menil gospod. In	res	sva opravila.Lažjega dela nisem imel pri takem	A
jo prav gotovo vrag pricinca z juničico, da	res	ni vredno truda.« Seno in slamo, apno	A
nezanesljivim deklam! In zraven - ko bi se bila	res	ne vem kako zagledala v neznanega junaka, mladeniča	A
ukazuje Drozeg skoraj malo plašno. »Saj vam je	res	sila.Mislite, da je ljudem prijetno?	A
mesnico.« »Ah, za našo beračijo bi pa bilo	res	kaj treba... Menda je dolgov na bajti, da se mora	A
Vest mu je nekam težka... Ali mu je	res	toliko do Katre, da bi ne mogel izhajati brez	A
ene solze ti ni porosilo oko za rajnko. Saj ni	res,	da bi te ne bila njena smrt prijela.Rad si jo	A
In kaj, če se s Tržačanko urežeš?	Res	je bila prišla, s pobožno mislijo je bila prišla	A
»Zdaj pa, Reza, strela božja... Ali babi	res	ne zmanjka?« se zadere Peter skoraj jezno.	A
Drozeg, »zdaj pa je videti, kakor bi bil že	res	njen mož.Če je že surova s tabo, potem si izgubljen	A
Mladi tržan mu stisne kozarec v roko: »	Res	je, Janez, trči!Tona je šla po refoška.«	A
zagrozila se je bila, da se ne vrne več na dom, če	res	dobimo mačeho...Dečkov glas se malo trese...	A
vera, ali bo jutri kaj močnejša? - Tisto je	res:	krepkejšega se čutiš, bolj sigurnega, če ti	A
strašno sitna, zlasti radi Tone. Saj je tudi	res:	kaj bi se sploh hotel gnati, starec?S to prismojeno	A
morda si še danes podvojiš obresti! Ali mu je	res	obljubil?Šema si, moj ljubi Peter!	A
kar odsoten, ni pri kartah in ni drugod, in	res	začenja po malem že izgubljati. Gostov	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani