pred (1.101-1.200)

dušo mi razlije. Sklonil bi se in pokleknil	pred	ognjem veličastvom, kakor kralj bi šel po Krasu	A
nikdo ne pozna, in če sredi nevihte jagned gori,	pred	strašno usodo zaprem oči. Kakor naraščanje Kakor	A
svet je teman, krut in teman, mar nas potrtost	pred	njim obvaruje? Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje	A
polje temnó, zdaj bi stopil tja, pokleknil	pred	njo. Mati, poglej: nič nočem več od sveta, reci	A
preboli. To mrtvo življenje visi ‒ še visi	pred	menoj ‒ ko mislim, ko iščem resnice. Še jo iščejo	A
v gore šel, ničesar hotel, ničesar želel, in	pred	ljudmi bi se zaprl, kot romar na gorski poti	A
saj mladost me drzna spremlja, saj so cilji še	pred	mano; ne, jaz nočem še umreti. Kadar pa ne bo	A
pije, ko tvorničar pijan in sit počiva, se nam	pred	dušo topla luč razkriva. Ta luč, ta dobra, ta	A
zvezda sredi tvorniškega šuma, ki delavcu je	pred	oči prišla, na trudno dušo mimo prisvetila,	A
temnih dolin, srce bi se ustavilo in bi se skrilo	pred	grozo, ki jo izvablja spomin, v hiši na polju	A
spomin, v hiši na polju dekle ugasnilo luč bi	pred	strahom neznanih daljin. O, da sem list zeleni	A
če ljubiš res, skrij svoje boli neznane in	pred	ljudmi zapri svoj hram! Išči besed, v temi govorjeni	A
krvavi ščit, ko bom že skoro ubit ‒ In ležal bom	pred	vami sam, obkrožil usta bo smehljaj, ko da bi	A
ozdravlja s pogledi. . / . / stran 82 . /	Pred	bariero Povej, naj skočim preskočim, povej,	A
preskočim, povej, naj se Ii usločim, povej? Poglej,	pred	to belo bariero pokleknem naj zdaj in molim	A
mislijo, s svojim molčanjem kakor z molitvijo	pred	najsvetejšim iskanjem. Sam, sam, sam moram biti	A
pride smrt, a čudo: vedno večji se odstiral	pred	mano svet je, v večnost razprostrt, in v rosni	A
požar in moja misel je okamenela. Pokleknil sem	pred	zadnji svoj oltar, za okni plamen in nevihtna	A
prijatelj, mogoče sediš v malomestni kavarni in sam	pred	sebe strmiš. Po ulici gre prižigalec in prižiga	A
molčiš, mogoče premišljaš, zakaj živiš, goriš;	pred	oknom (ni kot odprto okno?) gore lučí. Misel	A
skalna puščava. . / . / stran 124 . / Večer	pred	zimo Zrak, je prozoren kakor perot kačjega pastirja	A
/ stran 128 . / Veter Veter se je ustavil	pred	vrati; prazno, tiho; vse že spi. Samo veter	A
zaprt je tvoj hram, ugasnil je dan, ves svet	pred	mano je zaprt, zdaj bi šel s tabo, tiha Smrt	A
Le kadar boš sama sedela, naj stopim ti jaz	pred	oči, le kadar boš sama slonela, spominjaj preteklih	A
strah me je, ne znam, ne najdem te, le pridi	pred	kamrico tam. Na vrata bi trkal, pa zanje ne	A
ni, bila si samo ti, zmeraj le tebe bom ′mel	pred	očmi. Dobro jutro, ljub′ca moja Dobro jutro	A
kozarček v rokah, zahajal k prijat′lom je pivskim.	Pred	smrtjo še enkrat je kupico vzel, zahvalil se	A
stran 101 . / Medved se je tresel, k′ je križ	pred	jagrom nesel, hojli! hojlo! zdaj jagra več ne	A
čez tri zelene travnike, ti tralala ... Konjič	pred	duri prištaklja, ljub′ca po štengah pricaplja	A
Juhej ...	Pred	havptmana stopila bom, za fantiča prosila bom	A
doma. Obraz mili tvoj po sili mi je vedno	pred	očmi; zdihujoče srce vroče vedno k tebi hrepeni	A
kaj neki bi z njo, če bi race in pure bežale	pred	njo. Učene ne maram, najhujši je zlod′, če jaz	A
Ko bi sreča kdaj hotela, da bi z njim šla	pred	oltar, doli v koči bi živela, črede pasla več	A
fantje ribn′ški, še lepši so pa rakitn′ški,	pred	cerkvijo stal′, so se pretepal′ za Micko Štempiharjevo	A
nič ne žaluj. Poglej, sam tvoj pobič stoji	pred	teboj. Obriši si solze, veselo zapoj, še danes	A
ne hodil za njo, b′ ji figo pokazal pa bežal	pred	njo. Po gozdu sem špancirala Po gozdu sem	A
si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko	pred,	spet naša boste last! Bog živi vas Slovenke	A
glasno, živo v lice zarudela, ko je stopil on	pred	njo. »Daj mi cvetko, dekle zalo, da si jo na	A
Stoji učilna zidana Stoji učilna zidana,	pred	njo pa stara jablana, ta jablana je votel panj	A
srce. Jaz pa čem si drugo zbrati, jo peljati	pred	oltar, prstan zlat ji čem podati, bit′ njen	A
zelen 23 Huda zima se je strila 24 Išel jesem	pred	štacune 26 Imam dekle lepó 27 Jabuka se potočila	A
kako jih bom duhal, ker sem le sam! In tudi	pred	hišco no trtico imam in tudi dosti vinca imam	A
obeta, kako ga bom pil, ker sem le sam! In tudi	pred	hišco en vrtič imam in tudi se notri sprehajam	A
okol′, nazaj pa prežvižgam le sam! In tudi	pred	hišco na klopi sedim in tudi no fajfco tobaka	A
Savinjska dolina ] . / . / stran 26 . / Išel jesem	pred	štacune Išel jesem pred štacune, da se razhladim	A
stran 26 . / Išel jesem pred štacune Išel jesem	pred	štacune, da se razhladim. Zagledal sem devojčico	A
jujhuhó, jagra več ne bo! Medved se je tresel,	pred	jagram križ je nesel: uju, ju, juhuhó, jagra	A
Če je svetlejši, ložej grem, če je temnejši,	pred	k nji smem. Pred kamrco sem prteplov, na polkenc	A
ložej grem, če je temnejši, pred k nji smem.	Pred	kamrco sem prteplov, na polkenca sem potrklov	A
mu, dajte, kaj mu premorete, nima kadi stati	pred	vašimi vrati. Ki bi ′tel vse to sebrati, bi	A
oglaša s tretjo, z zajetnejšo, katere rokopis je	pred	mano.Namreč zbirka Piščal, ki bo, močno upam	A
NAPETA sem. Kot nebo tik	pred	nalivom. Razparalo me bo in bom strašna nevihta	A
iz snežnih kodrov. Ko postanem cigan in imam	pred	vsem živim mir. LENO se vlečem.	A
nedorečena, pa v Malinu ‒ rokopisu, ki je	pred	menoj ‒ že zapoje dovolj smelo in prepričljivo	A
obsojen ptič se zaleti v marmornati steber tik	pred	svitom Joj svet je še zaklenjen Notri sem	A
sicer vdira vanjo in bodoči pesniški metulj	pred	vzletom iz tega svilenega prediva zori znotraj	A
njene pesmi so trenutek; trenutek, ki vstane in	pred	očmi vehementno razpre stisko, samoto, ljubezen	A
sončna ali mrtva in samotna. Pesmi, ki jih imamo	pred	seboj, so nadaljevanje izraza, ki smo ga pri	A
prefinjeno, harmonično ubrano melodijo. Tako je	pred	nami knjiga pesmi, slik in še enkrat pesmi,	A
smehljaj naprej, se mi zazdi, da le svarim se sama	pred	seboj, ki bijem v sebi večni boj, da nisem znotraj	A
KOT LOKVANJ Velik žameten cvet, kot lokvanj	pred	mano drhtiš, bel in razpet. Ljubek pogled, prikupen	A
iste črne oblake in vsak svoje misli misliva.	Pred	očmi obema zginjajo šumno kaplje enake ob njih	A
tokrat oproščeni spanca tihe ječe, čas, tu	pred	rešetkami, vse prepočasi teče. Sklonim se, približam	A
ker zanjo še ni pravi čas. Ko se prebujena	pred	nami ustavi, ko ljubljeni išče obraz, da se	A
dan življenja skušajo postati, zato, edino noč	pred	dolgim dnevom, ne puščaj me ob sebi trepetati	A
. / stran 14 . / RAZCVET Ko plahi umiki	pred	prstov dotiki v pest še boječe bežijo, poljubi	A
noče, vsako mišico steguje upajoče, da šibam	pred	najhujšim ubeži, da bolečina v njej se izgubi	A
prerivale skozi najmanjše pore, samo da ubežijo	pred	bučečim razbijanjem in divjim premetavanjem	A
misli, korakov ni nam moč več zatajiti. A mi,	pred	njo bežimo, vsi, ki tihega sveta si, pod prevleko	A
živel, sam sredi vode, prevzvišen, vedno si se	pred	mano prevzetno razpel. Tvoj krik, iztrgan v	A
bo zbiral, kakor da jih je otel iz primščine	pred	avličnimi psi. ... ki jaz tako je, da me že je	A
perutjo dimastih zaves. In slišim: buden stoj	pred	vrati. In slišim: tudi ti.	A
Se vsega in dovolj pohleven, blag polagam	pred	domače in na prag. Polagam pred domače in na	A
domače in na prag. . / . / stran 12 . / Polagam	pred	domače in na prag pooblastila in opravičila	A
sprejeti, še do včeraj krš. Jih mesec varuje	pred	spodrsljaji, jih dolbe v velban pajčolanast	A
sam svoj porodnik izročil jagi, ki zacepeta	pred	njim, in je dogodka kamen spodnjik. Oskruni	A
nenadoma spet ni in raznolika usoda mila je	pred	njim z obeti. Ga vsota srečnih ur zapelje tja	A
meni nizko, kar je poziv noči na divjo jago.	Pred	njimi reši angelov potisk v meglo, kjer ruvam	A
človeška hiša, se našel je od deda pa do vnuka. da	pred	očmi bi se mu zoblačilo, zasajam trske v senco	A
prepozen? Točen, se smem postavljati na noge smelo	pred	njim, ki vame gleda krvoločen. Ime se žbičasto	A
nebo za kretnjo, govorečo, da velja le tisti,	pred	otrokom ganjen.Prav zato robovi duš otroških	A
drobna z angelove tnale, zapičen kakor sveča	pred	oltar. Kot dež mi dahne v brezčeljustno glavo	A
dom očetni. Odrešenik, s ponudbami omamlja	pred	lesami in kožami apela, s hudičem svojim hudim	A
Za nohte grem mu, dvojniku pastela, beži	pred	mano, skriva se med troni. Se prikazuje kot	A
Je barčica priplula. Stojim	pred	sodnim božjim stolom blaten. S peto dam jezni	A
Na svojem vrtu gojiš slepe oči, slepo bit,	pred	sabo potiskaš kastrirani seks, jaz pa tako bedasto	A
svojo ljubeznijo. Pa si vedno zamahnil z roko	pred	drugimi ljudmi, vrgel moj smeh na tla, razbil	A
stran 30 . / Pokazala se je Pokazala se je	pred	mano dolga, ravna cesta in nobene druge poti	A
neslo me je za ciljem po najbolj pravični poti,	pred	mano in za mano so bili številni, njihovo razpršenost	A
združenost in najvišja razvidnost; zato vse,	pred	začetkom, za vedno. Če kdaj prepoznaš Če kdaj	A
tovariši v šolo, z veselim poudarkom, da zadnjič	pred	božičnimi počitnicami. Z neznanskim trudom sem	A
popoldne me je zdramilo drobno zvončkljanje	pred	vrati, v sobo je stopil duhovnik, noseč sv.	A
nezavesti in vsak dan so pričakovali moje smrti.	Pred	dvema dnevoma da je bil moj oče tukaj in hotel	A
danes nazaj na dogodke, ki sem jih preživljal	pred	40 leti, se jasno zavedam, da mi nebo v vsem	A
zdravljenje za silo Bil sem doma na počitnicah tik	pred	zadnjima strogima izpitoma, ves zatopljeni v	A
V te spomine in misli zatopljen sem stopil	pred	Žokovo hišo.»Hvala Bogu, da ste prišli,« me	A
je samo starejši fant Tone, da bi me branil	pred	divjakom.Prigovarjala sva mu zlepa, naj gre	A
Pojdite in pomagajte, da ne bo nesreča še hujša!«	Pred	menoj je šla v sobo in snela plahto z okna.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani