povest (21-120)

tudi resnično za človeka, ne morejo biti več	povest?	Ali človek in človeštvo res počenjata stvari	A
pravem času. Vse vam povem, da napišete tudi mojo	povest.		A
Gornje mesto!	Povest	iz zagrebškega življenja, jo nazivlja pisatelj	A
sam. Gornje mesto pa za me ni ne novela, ne	povest,	ne roman, zame je samo življenje, krik današnjega	A
hrastovima koreninama. »Prav vsaka stvar ima svojo	povest.	Prav vsaka.«	A
pest svežega tobaka. Tedaj sem vedel, da bo	povest,	kakor sem rekel njegovim samogovorom.	A
Moral bo ostati najmanj še dve leti. Ta	povest	je Martina Jakončiča zelo ganila.Gledal je v	A
Naslonil se je, prižgal si cigareto, a kadil ni; le	povest	o svoji materi je ponavljal, tolminskega študenta	A
svoji materi je ponavljal, tolminskega študenta	povest	o tolminski materi.To povest je znal skorajda	A
tolminskega študenta povest o tolminski materi. To	povest	je znal skorajda na pamet, saj jo je pripovedoval	A
tisočkrat. Tudi napisano je imel študent Peter to	povest.	Napisal jo je takrat, ko je odložil okove, ko	A
Dom - mati! Napisano je imel študent Peter to	povest,	a je ni nikdar bral.Nosil pa jo je vedno s sabo	A
nasmehi, ko so divjali jazzi, je ponavljal to	povest	o svoji materi. »Mati!«	A
dete pestovala ...««« Peter je ponavljal svojo	povest	o materi.K339  ,http://www.zdnet.com/zdnn	A
če ne bi umrla ..., je zaključeval Peter svojo	povest.	Tedaj je udaril zvon pri blagajni.	A
morala pustiti popolnoma vnemar tako zanimivo	povest,	kakor je »Črna žena«, čeprav jo je usoda ljubezni	A
KOSMAČ . / . \/ . / »Peter bo o Vencu napisal	povest.	«	A
zaostrila, ko se je začela pojavljati novela.	Povest,	kot jo je ona imenovala, se je že dolgo napovedovala	A
Kmalu, kmalu. Ali namerava	povest	objaviti? Odločil se bo, ko bo prišla v celoti	A
Torej pa. Ta zadnja	povest	je pač samo ljubezen do tebe, ki sem jo pozabil	A
omarici zdaj nemara gori lučca, nemara bere kmečko	povest	iz prejšnjega stoletja, morda s težavo drži	A
misli so bili menda ta dan, ko se začenja naša	povest.	Bilo je meseca avgusta leta 1857, ko je stari	A
»Knjiga je debela,« je nadaljeval. »	Povest.	Dandanes, ko tako hitro živimo in tako malo utegnemo	A
Ampak nekaj bi vas prosil. Vaša	povest,	kakor sem videl, je dolga, moj čas pa kratek	A
bi namreč moral ta lenuh sam posneti njegovo	povest;	a kako bi hlastal, hlastal!Saj mu človek ne	A
vrlinah, kolikor ob napakah nasprotnikov.« »Če je	povest	dobra, in jo nasprotna stranka hvali, naša pa	A
določimo vendar mi.« »A jaz sem sam prebral	povest	in vem, da je dobra.« »No, in ...?«	A
Ti, nekaj novega. Jaz bom Sokovo	povest	grajal.« »Ali res?	A
pisal, sem pisal.« »Tudi značaj; in naj bo	povest	še tako slaba?« »Ker ne ugaja tebi, zato še	A
tržaškega škofa. V tem času, ko se godi naša	povest,	je bil sienski škof; šest let pozneje (leta	A
Benka, ki so mu v tem času, ko se vrši naša	povest,	dovoljevale ugodne razmere, da je iz svoje palače	A
»Gospod Možina! Včeraj že ste mi obljubili	povest	o ubogi Dorici; če vam ni nevšečno, prosil bi	A
je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo	povest:	V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu	A
med ljudmi se redko nahaja. Tudi Robinzonova	povest	je prostemu človeku jako pogodu, ali - jezik	A
Kládiva, prosil bi, da mi razložite včeraj obetano	povest	o svetem doktorju Bežáncu. Doktor Pipec	A
Doktor Pipec. Sveta	povest	piše z jasnimi besedami, da je svoji prvi soseski	A
ter je sploh videti kako živ. Ker nam sveta	povest	o tem nič gotovega ne razodeva, treba si torej	A
pokonci. Od ust do ust, kakor ogenj - piše sveta	povest	- leti čudovita novica, da je tako tajno zmaknjeni	A
čednik od svetega Jurija do svetega Martina.	Povest	nam obširno ter zadovoljna oznanja, kako so	A
Doktor Pipec. Niti jaz ne menim, dasi celo slavna	povest,	ki zmerom Bežancu pošteno pritrkava, ni zamolčala	A
in jo umoril. Ko je bil Ante končal svojo	povest,	se je oglasil Vazko: »Za časa Atifovega zapora	A
tisto popoldne, ko si mi v teh samotah pravil	povest	svojega bednega življenja, sem ga gori s steze	A
roditeljev in borno njeno preteklost. Njena	povest	je bila naslovljena na vso družbo, toda s pravim	A
redu, zakaj mnogokrat je bil že slišal stričevo	povest.	»Res sem pozabil.	A
Deček, ki je tiho in spokojno poslušal stričevo	povest	o usodi svojega očeta, je bled in mrkih oči	A
prijatelj črnogorskega gospodarja.« Deček si je to	povest	v naglici na lepem izmislil, zato pa tudi ni	A
spominom, v odlomkih je ponavljal svojo tužno	povest,	jasnega obraza in smehljaje se jo je pravil	A
je nas vprašalo več obenem. »Oj, to je dolga	povest,	« je dejal zamišljeno Ivan Gorec, spuščaje in	A
odpihovaje smotkin dim skozi nos. »Da, to je dolga	povest,	ali s politiko nima opraviti ničesar.«	A
tako, da je naš zgovorni tovariš pričel svojo	povest.	Evo je!	A
je čital čez dan. Gregorki ni ugajala nobena	povest	toliko, kakor ona o Pavlu in Virginiji.To povest	A
toliko, kakor ona o Pavlu in Virginiji. To	povest	je moral Pipan od odstavka do odstavka večkrat	A
kakršno hoče. Ta mu je prinesel kako razbojniško	povest	s strahovito sliko na sprednji strani, in Pipan	A
Radoveden postane, kdo je pač pisal to vodeno	povest;	pogleda na prvo stran - Marlitin roman!Mirno	A
hitro Vaha, boječ se, da ne bi padla v vodo	povest	o italijanskih deklicah. Vah je pricurnil	A
samem sebi. Lazar pa je dobil priliko, razložiti	povest	svojega življenja deklici, ki ga je mirno, radostno	A
ekoračili Donavo; vsi časniki so tega polni!« Moja	povest	se vrši 1877. leta, ravno ob času, ko smo tako	A
Tudi on se je posmejal. »Tu imam v slikah vso	povest	Pavla in Virginije, katero ste nam mogli tolikokrat	A
ki stanujejo pri nji. Pripoveduje jim tudi	povest	o Ivanki in Lazarju in mene pripletava vanjo	A
ločiti od nje in je stoječ pred njo povedal vso	povest	samemu sebi.In ko se je ločil in stopil k prihodnji	A
za preprostimi imeni, ki jih ne pove nobena	povest,	ne opeva nobena pesem! Ko sem dvignil proti	A
Šaljivec je bil prècej pripravljen povedati svojo	povest.	Okrepčal se je z dobrim požirkom iz kozarca	A
bil izlet jako. . / . / stran 73 . / Raki To	povest	bi moral pravzaprav spisati Hans Heinz Ewers	A
zadavila bratca, objemši ga. In ker mora imeti	povest	moralo, sem še dodal, kako je bil medved potem	A
Ne tajim ‒ pisatelj je pisatelj. Ali	povest	je povest in junak je junak.Vse vkupe pa je	A
tajim ‒ pisatelj je pisatelj. Ali povest je	povest	in junak je junak.Vse vkupe pa je tako rekoč	A
rekoč v božjih rokah. Na primer: Pričel sem	povest.	Junaku povesti sem namenil ves blagor tega in	A
gospodiči! Kako zgledno sem si bil zasnoval	povest	»V gorskem zakotju«! Mladenič ljubi mladenko	A
narednik in z navdušenimi živio in hura klici se	povest	lepo spodbudno završi. Takšen je bil moj načrt	A
Morski strah in Dimež, strah kranjske dežele Ta	povest	ni pol tako strašna, kakor grozi njen naslov	A
razžaljen, rajši narobe. In zdajci in tukajle krene	povest	slednjič v pravi tir. Dve leti starejši od morskega	A
bi lahko pritisnil pečat podnjo s ptičem, in	povest	ne bi bila več povest, ampak ‒ kapo dol! ‒ javna	A
pečat podnjo s ptičem, in povest ne bi bila več	povest,	ampak ‒ kapo dol! ‒ javna listina in učena reč	A
spisih ‒ kapo dol! ‒ ki se nanje naslanja sledeča	povest,	seveda ne stoji toliko in takšnih besed o snegu	A
Hardun! Dobri Smuk je prekinil svojo zanimivo	povest	‒ oni dve žlambori ga ne poslušata!Čistilnica	A
prizadevanja zastran prispodobe in je nadaljeval svojo	povest.	»Vprašala me je in jaz ji povem tako in tako	A
Fran Milčinski: Muhoborci / Domorodna	povest	Virtualna slovenska knjigarna BESeDA (Franko	A
pretkani kandidat na sodnijo ‒ in tu se pričenja ta	povest.	»Vrli možje iz Muhobora,« je grmel, »jasno je	A
Malo solza ne škoduje nobeni povesti. Če je	povest	preveč kratkočasna, pismouki hitro reko, da	A
Ura št. 55.916 DETEKTIVSKA	POVEST	Sherlock Holmes?Imamo ga v Ljubljani!	A
partu v Mestnem logu. Kako ga je zanimala ona	povest	o prepeličkah, dan na dan jo je slišal, pa je	A
ne časa ne razpoloženja, da bi poslušal dolgo	povest	o njenem mučeništvu, ki jo je pognalo od moža	A
« Tako je tekla	povest	naprej, mirno in neprestano, kakor čofota studenček	A
železno uradno blagajno. . / . / stran 286 . /	POVEST	GRE H KONCU Prijazni gospod Kobilica se je spet	A
Sprožila je pero svoje zgovornosti in pričela.	Povest	o ribiču in o obritem beraču z enim očesom	A
je pričel in povedal . / . / stran 28 . /	Povest	o začaranem kralju Vedi, moj gospodar in dobrotnik	A
je odgovorila, da nič. Nadaljevala je svojo	povest.	Nekega dne, tako je ribiču pravil berač, mi	A
pričel in pripovedoval . / . / stran 29 . /	Povest	o tatu brez rok O, kralj, žaromet vere, lonec	A
denar in ob vse blago. Šeherezada je prekinila	povest,	črne oči so se ji ozrle na effendija. Effendi	A
slušam,« in sem pričel.« . / . / stran 31 . /	Povest	o kralju govorečih rib Govoré, da je živel	A
To smo že čuli!« Je odgovorila Šeherezada: »	Povest	je taka in ni drugačna. Tudi kralj je dejal	A
Ampak, če ne bi bilo ribic!	Povest	bi lahko šla še naprej, da bi na vogalu stal	A
čutil smradu, sicer bi bil omedlel in bi potem	povest	nemara tekla drugače.Tako pa je samo kihnil	A
ovacijah dobrega naroda tiral na stražnico. Ta	povest	bi bila silno smešna in med brati vredna dvojnega	A
sporočata svojo zaroko. 2. Takšna bi bila ta	povest	in mislim, da bi bila dobra, če bi bila lepo	A
Nič! Tudi	povest	ni smešna nobena! Le nekaterim se nekatera zdi	A
da je, ker ne umejo povesti in ne vedó, da se	povest	ne konča tam, kjer se konča. Pravi konec povesti	A
vrsta tužnih mrličev v njuni rodbini! In taka	povest	naj je vesela?Tužno, pretužno je to veselje	A
živo gledam pred seboj dogodek in hudodelca in	povest.	Z naše parcele na Mirju nam je bilo lansko jesen	A
lini! In je treba samo še Mavricija Pikca v	povest,	slavnega detektiva, pa bi ga pasja koža v lini	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 21 121 221 321 421 521 621 721 821 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani