Brez bojazni in z iskrenostjo v srcu je sedel po cele ure kraj gospodina Franja. Večkrat se je povrnil k svojim življenskim spominom, v odlomkih je ponavljal svojo tužno povest, jasnega obraza in smehljaje se jo je pravil, kakor bi hotel vliti Vazku, čepečemu mu pri kolenih, svojo vztrajnost in krepko voljo in bi se hotel pred gostom ponašati s svojo borno preteklostjo. Toda Vazko ni dolgo ostal pri svojem stricu.