Doktor Pipec. Niti jaz ne menim, dasi celo slavna povest, ki zmerom Bežancu pošteno pritrkava, ni zamolčala, kako je bila zdaj baš tista njegova slaba ura, v kateri bi se nikakor ne bil krčil z jajci in maslom, niti ne z mastjo zabeljene ocváre, ako tudi je bil petkov dan; kajti na ves jezik je rečeno, da jedva sovražni starec odleze, ko lačni svetnik pazljivo okoli sebe pogleda, in kadar se uveri, da je zopet sam, naglo razveže torbo svojih dušnih in telesnih potreb, iz katere prinese dar usmiljene krčmarice v Lokánjem selu, namreč lepo krivíno mesene klobase in urézanico črnega kruha ter začne tako spešno z usti gibati, kakor bi za tri dni vkupaj molil.