Praznih rok, brez sleherne obljube, ni mogel priti mednje; železnice jim ni smel ponujati, kajti dober del Muhobora živi ob vožnji lesa iz graščinskih gozdov na štiri ure oddaljeno postajo, in kdor bi jim govoril o železnici, tega bi nagnali, ako ni drugače, tudi s kamni kakor blagopokojnega cesarja Avgusta. ‒ Pa se je spomnil pretkani kandidat na sodnijo ‒ in tu se pričenja ta povest. »Vrli možje iz Muhobora,« je grmel, »jasno je kakor beli dan, da vam gre v vaš prijazni, tako vzorno se prebujajoči trg sodnija.