Da je bil župnik blizu Slovenjega Gradca, to utegne kakega Slovenca zanimati, a cesarjeva milost ga je povzdignila na stopinjo tržaškega škofa. V tem času, ko se godi naša povest, je bil sienski škof; šest let pozneje (leta 1458) pa je zasedel kot papež Pij II. stol sv. Petra. »Pisma so spisana, dragi moj Silvij,« pravi cesar, ustavivši se, in položi roko na rame svojega kancelarja.