Ko se vendar počasi nekoliko spet okoristi, jame podobo strahóma ogledovati, in res najde na starem prostoru prejšnjega, že več let znanega svetnika; samo to se mu zdi jako čudno, da zdaj giblje ter je sploh videti kako živ. Ker nam sveta povest o tem nič gotovega ne razodeva, treba si torej misliti, da je doktor Bežanec utegnil biti kaj malega podoben tistemu patronu, ki je prej vladal na njega mestu, a vse drugo da je primaknila razgreta dedčeva glava, ki morebiti nikoli ni bila najbistrejšega uma. Prosjak se naposled pobere, stisne palico pod pazduho ter proti vasi steče, kar so mu najhitreje dale njegove stare kosti in premnoge vreče, s katerimi je bil križem obložen, kakor je takim ljudem navada.