nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Posmehljivo poželenje, poved v sobesedilu:
In sredi tega in obenem čez vse materin obraz, sredi vasi in rdečeličnih sorodnikov, sredi poljskih dišav, sredi sveta, iz katerega je prišla in v katerega je spadala, v katerem so srečne pijane poroke in lepi hladni pogrebi, sredi travnika, sredi polja, kjer je njen obraz žarel drugače kot v mestu, kjer je bil temen, in ni bil bled kakor v tovarni pri zavijanju dišečega mila, smrdljivih praškov, bil je od znotraj razsvetljen in ne trmast in kljubovalen kot pri delu v mestu, v tovarni, ni bil odsotno zbran kot zvečer pri starem šivalnem stroju. Ni bil bled, kot je bled zdaj, ta hip, ko v bolniški sobi na omarici, na tisti odurni bolniški omarici, ki jo je med svojimi obiski v bolnišnici zmeraj sovražil, saj je prav iz nje prihajal odurni vonj po zdravilih in biskvitih, po jabolkih in urinu; na tisti omarici zdaj nemara gori lučca, nemara bere kmečko povest iz prejšnjega stoletja, morda s težavo drži knjigo v rokah. Nemara se bori z
rakastimi celicami s tisto kljubovalno trmo, ki jo poznajo kmetje v tej deželi, nemara ji bolečina seka ubogi bledi obraz, nemara z zaprtimi očmi misli nanj, na izgubljenega sina, ki bi bil skoraj ostal drugje, na drugem koncu sveta, in ki zdaj vseeno prihaja, leti skozi jutranji somrak domov, tja, kjer mu je bilo rečeno, naj vstopi v življenje, in kjer je na drobnem, utrujenem obrazu njegove matere zapisano, da se njen čas izteka in da ga v tem času še hoče videti, preden utripajoča in odhajajoča zavest ugasne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani