oče (401-500)

nemška, in jih tolmačil in nanje odgovarjal, naš	oče,	ki se je znal razgovarjati z vsakim gospodom	A
hitela po klancu navzgor. Eden je bil naš	oče,	ki je nosil dolgo črno torbo v rokah, na njegovi	A
Prišla sta in odšla v sobo.	Oče	se je kmalu vrnil v hišo in nas zapodil ven	A
prežal pri vratih. Reza je kuhala ne vem kaj,	oče	je prenašal sklede s kropom.Sesedel sem se na	A
ista dva možaka kakor na griču, zdravnik in	oče.	Zdravnik je odhajal, oče ga je hotel spremljati	A
griču, zdravnik in oče. Zdravnik je odhajal,	oče	ga je hotel spremljati in mu nesti torbico,	A
tisti dan je prešla vsa mora od naše hiše.	Oče	se je prijel dela, ona žena se je še tisti dan	A
skromno stanovanje s preprosto domačo hrano. Moj	oče	tega ni zmogel nikdar.Našel mi je stanovanje	A
razbrzdanostih, vse to je vplivalo name bolj kot	oče	in dom, kjer sem preživljal počitnice in se	A
/\ .. stran 12 . \/ Z žalostjo je opazoval	oče	moje odtujevanje od doma in domače miselnosti	A
moje smrti. Pred dvema dnevoma da je bil moj	oče	tukaj in hotel po vsej sili k meni. Iz usmiljenja	A
plahto z okna. Na široki postelji sta ležala	oče	in sin; oče se je vzdramil in začel milo javkati	A
okna. Na široki postelji sta ležala oče in sin;	oče	se je vzdramil in začel milo javkati, sin pa	A
izročila materi dva desetaka. Prišel je tudi naš	oče	in si dal razložiti položaj, mučen za Žokove	A
Žokove in zame. Po kratkem premisleku je menil	oče:	»Kaj bi pomišljal in mozgovital!Sila je velika	A
da pridejo orožniki v hišo. Nocoj pojde njen	oče	po oglje v gozd, kakor je hodil redno že več	A
oglarski voz, ga zadelali v seno in stari njegov	oče	je pognal voliča proti daljnemu gozdu. Nekaj	A
cehu!« sem odvrnil mirno. Tisti čas je prišel	oče	na vrt in povabil orožnika v hišo na južino	A
prav posebne vrste. Mater je izgubil mlad,	oče	se ni utegnil dosti ukvarjati z njim in njegovim	A
trebalo skoraj nikdar. . /\ .. stran 41 . \/	Oče	Naše običajno kosilce je bilo pri kraju.Postrgali	A
testo). Ko smo opravili še kratko molitev, je	oče	pogledal name in rekel: »Dovolj mi je sedenja	A
so rasle dve ali tri mlade črešnje, ki jih je	oče	lani cepil.Izbral si je najmočnejšo in jo začel	A
drevje. Na gorenjem koncu plante se je ustavil	oče	s samokolnico, češ da črešnja ljubi bolj vetrno	A
vem več kaj in kako, kričati na vse pretege.	Oče	se je na lopato oslonjen opotekel proti travnati	A
mu rekel in se tresel v neznanski grozi. Toda	oče	mi je z roko ukazal, naj sedem poleg njega.	A
Dihanje se je umirilo. Šepetajoč mi je	oče	naročil: »Pojdi in prinesi mi od doma suknjič	A
bil lahek deček, bos in golorok. Kmalu je imel	oče	suknjič in leseno torilo soli.S suknjičem se	A
zavela mrzla sapica, da je zazeblo tudi na soncu.	Oče	se je dvignil in na lopato se opirajoč namenil	A
Dolga je bila takrat tista kratka pot, zakaj	oče	je postajal pri vsakem koraku.Dospevši do cerkvice	A
Medtem je prišla mati z južino v košku, meneč, da	oče	obrezuje trte in drevje na mlaki.Uboga žena	A
kavo in mu jo nudila: »Menda bo za silo, na!«	Oče	je prijel lonček s tresočo se roko, vidno zadovoljen	A
lonček kave in se odpravi, kakor ti je naročil	oče.	« Zgodilo se je, da je nekaj dni v naši hiši	A
polna otroškega hrušča, vladala grobna tišina.	Oče	je dobil hudo pljučnico in visel več časa med	A
Pomladni dogodek ni ostal brez posledic.	Oče	je ozdravel bolj za silo, trdnega zdravja ni	A
vežbanje. »Ali res moraš proč?« me je vprašal	oče,	ko smo sedeli po večerji pod latnikom, obloženim	A
tisto, kar misliš, te ne bomo klicali,« je menil	oče.	»Letos, še pred zimo umrem...«	A
sobo, da ne boš čutil niti najhujše burje!«	Oče	pa je mirno nadaljeval: »Že vem, kako je z mojimi	A
z menoj pa se je rad pogovarjal o vsečem.	Oče	pa je mislil svoje, kakor sem izprevidel kasneje	A
stotine. Prilezla sva počasi na vrh, ne da bi se	oče	preveč upehal, in legla pod zid na velo travo	A
vprašanje, zakaj moj tako probujeni in bistrovidni	oče	odklanja novodobni gmotni povzdig, in si na	A
mu ne more več slediti in ga zato ne mara.	Oče	je pa vidno oveseljen začel znova: »Glej, glej	A
Zopet molk.	Oče	je svoje misli podajal posebno rad v prispodobah	A
v podobi jasno izraženi modrosti, ki jo je	oče	zajemal že od nekdaj iz knjige Tomaža Kempčana	A
sem dobil čedalje določnejši vtis, da me je	oče	zadržal doma, ne morda radi sebe, sebi v pomoč	A
burja in divjala kar tri tedne brez prestanka.	Oče	je obležal; ni se več mogel držati niti v naslanjaču	A
vsa zmršena kakor blazna vpila: »Hitro, hitro,	oče	umira!« Vrnil sem se v stanovanje, ona je vpila	A
da sem mogel zvedeti, kaj se je pripetilo.	Oče	se je vrnil z jutranjega sprehoda, šel v spalnico	A
njegov sin je bil moj vrstnik v domači šoli.	Oče	je takrat služboval pri nas kot nižji uradnik	A
boste dali vendar kaj ponjuhati?« se je oglasil	oče,	ki so mu tekle debele kaplje po obrazu in je	A
kadar mu treba. V čakalnici je ležal dečkov	oče	na tleh in se pravkar zavedel iz omedlevice	A
dninarji v mestu; . /\ .. stran 87 . \/ dečkov	oče	je bil zidarski podajač, ki si je prav tisto	A
Dizma naj bo sin, ker je razbojnikov sin, da se	oče	spokori, kakor se je Dizma, razbojnik ob Kristusovem	A
uboga mati, ki mi je razložila svoje misli:	Oče	teh nebogljenih otrok je iz krepke družine in	A
krožnike. »To je naša Zala,« jo je predstavil	oče.	»Vredna svojega imena,« sem mislil pri sebi	A
svetu, svet pa je mladim ljudem nevaren. On,	oče,	je zvedel, da se je snubec, vrnivši se domov	A
človeku, ki je v dvomih ali stiskah. Morda sta	oče	in mati zastarela po nazorih ali se vračata	A
poročil ta bogati podjetnikov sin z D. hčerjo.	Oče	se je bil vdal.Dogodek je vzbudil v mestu mnogo	A
zapravil svoje premoženje in še njeno doto.	Oče	jo je vzel na dom, sama upa, da bo kmalu konec	A
mizi že čvrsto stal. »Ta bo še hujši hrust ko	oče!	« sem pripomnil.»Sile vam ne dela preveč, menda	A
Špik pripovedoval zgodbo, kako se je njegov	oče	boril z medvedom in pri tem izgubil vso spodnjo	A
Moje povabilo je tovariš, ki bi mi bil lahko	oče,	sprejel prav rad in vesel, da ga še upoštevamo	A
ga oklene krog komolca in mu šepne na uho: »	Oče,	Janez je za skednjem s Katro.Ona joče, on pa	A
Pozneje nikdar več. Česar ne zapravi	oče,	zapravi sin.« -Očetova namera, poročiti sina	A
Katro, dokler mu ni ušla v posebno sobo, kjer je	oče	še kvartal. Vest mu je nekam težka...	A
Zdaj bi bil ravno čas.	Oče	je v zadregi, ker mora meni doto šteti.Pritisni	A
»Babje marnje!	Oče	se prej sam oženi, nego prepiše name.«	A
Peter, kako slast si užil takrat! Pa mu umrje	oče.	Drozeg gre domov prevzemat gospodarstvo, zanemarjeno	A
Ali je v krivici pred obema?	Oče	pred otroki? Roj mušic pred grmom v	A
Obrne se za Katro: »Morda vam bo še žal,	oče!	« III	A
Rebec gleda neverno: »Resno,	oče?	« »Resno, strela jasna!	A
se oženil, se kesam... »Ali naj pokličem Tono,	oče?	« - vpraša končno malo tišje. »Le pokliči	A
svatovali.« Evgen je malo razočaran, da se je	oče	radi Tone kar tako na kratko vdal.Vendar se	A
»Zakaj na tvoj?	Oče	je naročil,« ga zavrne ona karajoče.Sicer še	A
pogleda v temo in sune očeta v bok: »Janez,	oče!	« Mlad tržan mu gre naproti:	A
na vse strani in išče v temi. »Ni je, ni je,	oče,	nič ne iščite!« se smeje mlad dijak.	A
napete, obraz je mrk, srdit: »Jaz se ne šalim,	oče!	« »Ti se ne šališ?	A
Evgen šepeta: »	Oče	so zadovoljni, Katra.Saj te tudi sami radi vidijo	A
Ali nisem rekel? - Prej sva se dogovorila,	oče	je zadovoljen...Kar pojdiva!«	A
rekel: baba je hudič?« »Zato nas pa zapelje,	oče.	Kaj si hočemo?« -	A
prav verjeti. »Ali je Martin doma?« jo vpraša	oče	nepričakovano. »Družine nisi pogostila, ko imaš	A
brez gospodinje... pa brez gospodarja? Kje more	oče?	« »Oče je še orjak, Tona!« pravi Rebec	A
Kje more oče?« »	Oče	je še orjak, Tona!« pravi Rebec.Drozeg se prefrigano	A
Drozeg se samo smehlja. »To bi bila terna,	Oče!	« »M‐hm, m‐hm...	A
Mir daj, Janez! Ti si pijan!« ga strogo zavrne	oče.	Tudi mladež je skoraj omamljena.	A
»Kaj imata tam?« - A njegove oči so motne;	oče	samo zamahne proti njemu in nadaljuje Rebcu	A
Vleče ga za suknjo ves zasopel: »Hitro,	oče!	Katra se odpravlja.	A
Uiti hoče.«	Oče	pa se mu iztrga: »Ah, pusti me, bedaček	A
S kolesljem, praviš?... S kolesljem,	oče!	- Janez spi kot klada; bil je nadelan, da so	A
mu oči vse polne solz... »Kam bi se peljali,	oče?	« »V Trst.	A
Vsi bodo zijali...« »Naj grem z vami,	oče!	« »V Trst?	A
bolniški sobi, si kar predstavljati ne more, da bi	oče	umrl.Takrat upa in verjame, da stari spet ozdravi	A
si ne more več predstavljati, kako bi mogel	oče	spet premagati to grozepolno nezavest, kako	A
naj si bo že štacunarjeva ali kdove čigava...	Oče	je bil sam poskusil otepanje z obroki in obrestmi	A
Evgen plane iz spanja: »	Oče!	« zajoka srečen in se vrže nanj. Stari	A
Evgen se prestraši: »Za božjo voljo,	oče,	zdravnik je rekel: mir!« »Ne kliči,	A
Težko mu je, ne ve, kako bi rekel, kako začel. »	Oče,	« se oglasi Janez ves v zadregi. »Jaz sem že	A
je potopila podmornica,« je rekel Aldo. »Moj	oče	je bral v časniku.« »Kaj bo več vedel časnik	A
kmalu postati velik,« pravi Lojzek. »Zdaj ko je	oče	umrl na fronti, da bom jaz skrbel za družino	A
pravljici, ki ju je mačeha črtila in ju je hotel	oče	zapustiti.In nič nista vedela, kam tečeta, morebiti	A
požigali kar vsevprek. In Danilo je vstal: »Moj	oče	je rekel, da so fašisti slabši od Turkov.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani